Zakaj družba obožuje selekcijo (7)
V prejšnjih prispevkih sem izpostavil, da otroški in mladinski šport pogosto presojamo skozi logiko profesionalnega športa, da šport postaja vse manj dostopen ter da se v sodobni družbi pogosto izgublja razumevanje njegove širše vzgojne in socialne vloge.
Ob tem pa se pojavlja vprašanje, ki me vedno znova zaposluje. Zakaj je selekcija tako privlačna? Zakaj ljudi tako močno privlačijo izrazi, kot so elitna skupina, reprezentanca, akademija, selekcija, prva ekipa ali izbrani igralci? Zakaj nas občutek pripadnosti izbrani skupini pogosto tako močno nagovarja?
Pri tem ne mislim samo na šport. Podobne vzorce lahko opazimo skoraj povsod. V šoli, na delovnem mestu, v politiki, podjetništvu in številnih drugih področjih družbe.
Človek je socialno bitje. Od nekdaj smo živeli v skupinah in od nekdaj nam je bilo pomembno, kakšen položaj imamo znotraj njih. Potreba po sprejetosti, priznanju in pripadnosti je ena najbolj temeljnih človeških potreb. Prav zato selekcija ni samo organizacijsko orodje. Selekcija ustvarja občutek posebnosti. Ustvarja občutek, da nekdo pripada skupini izbranih. In prav ta občutek je pogosto izjemno privlačen.
Ko je otrok/mladostnik izbran v prvo ekipo, ko prejme reprezentančni vpoklic ali ko postane del izbrane skupine, ne dobi samo nove športne priložnosti. Dobi tudi pomembno simbolno sporočilo. Sporočilo, da je opažen, da je uspešen in da pripada skupini najboljših. Takšna sporočila imajo veliko psihološko moč. Ne vplivajo samo na otroka/mladostnika, ampak tudi na starše, trenerje in širše okolje. Občutek ponosa, potrditve in uspeha je nekaj povsem človeškega.
Prav zato se mi zdi pomembno poudariti, da problem ni v ljudeh. Problem niso starši. Problem niso trenerji. Problem niso otroci/mladi. Večina ljudi si preprosto želi občutek, da napredujejo, da delajo dobro in da so na pravi poti. Toda prav tukaj nastopi vprašanje. Ali je občutek izbranosti res enak razvoju? Žal ne.
Razvoj in selekcija nista ista stvar. Včasih se prekrivata, pogosto pa ne. Otrok/mladostnik lahko pri desetih letih postane del izbrane skupine, pa to še ne pomeni, da se bo dolgoročno razvijal bolje od vrstnika, ki ga v tej skupini ni. Enako lahko otrok/mladostnik, ki ni izbran, kasneje doseže bistveno višjo stopnjo razvoja.
Toda občutek izbranosti je veliko bolj viden kot razvoj. Razvoj je počasen, pogosto neenakomeren in zahteva čas. Občutek izbranosti pa je takojšen. Prinaša jasno sporočilo, status in občutek uspeha. In prav zato se pogosto zgodi nekaj zanimivega. Ljudje ne iščemo vedno razvoja. Pogosto iščemo občutek razvoja. To pa ni isto.
Občutek razvoja lahko ustvarijo selekcije, nazivi, posebne skupine, statusi in različne oblike potrjevanja. Pravi razvoj pa se največkrat dogaja veliko bolj neopazno. Dogaja se skozi vsakodnevno delo, ponavljanje, izkušnje, odnose in čas.
Prav zato razvoj pogosto izgublja bitko s simboli razvoja. Veliko lažje je pokazati, da je nekdo izbran, kot pa dokazati, da se dolgoročno razvija. Veliko lažje je ustvariti občutek izbranosti, kot pa ustvariti kakovostno razvojno okolje. Veliko lažje je prodajati status kot proces.
To ne velja samo za šport. Gre za enega temeljnih vzorcev sodobne družbe. V okolju, ki daje velik poudarek primerjanju, dosežkom in zunanjemu priznanju, postane selekcija nekaj zelo privlačnega. Ponuja jasne odgovore v svetu, ki je pogosto nejasen. Ponuja občutek varnosti, da smo na pravi poti. Ponuja potrditev, ki jo ljudje naravno iščemo.
Toda otroško-mladinski šport bi moral biti pri tem previden. Njegov namen ni ustvarjati občutka posebnosti za peščico. Njegov namen je ustvarjati pogoje za razvoj čim večjega števila otrok/mladih. Prav zato moramo manj spraševati, kdo je izbran, kdo je dal gol, in predvsem več, kdo napreduje, kdo vztraja, kdo uživa v športu, kdo ostaja v gibanju in kdo se razvija kot človek.
Dolgoročno ni najpomembnejše, kdo je bil pri desetih letih izbran. Veliko pomembnejše je, kdo je pri dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih zaradi športa postal boljši, bolj zdrav in bolj izpolnjen človek. Zato je ena bistvenih nalog sodobnega športa, da se nauči razlikovati med razvojem in občutkom razvoja. To namreč ni vedno eno in isto.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Vloga trenerja pri ustvarjanju razvojnega okolja, v katerem ima razvoj prednost pred zgodnjo selekcijo, je podrobneje predstavljena v poglavju Trener.
→ Trener