Otroci/mladi naj bi bili manj vztrajni (8)
V prejšnjih prispevkih sem zapisal, da otroški in mladinski šport pogosto presojamo skozi logiko profesionalnega športa, da družba pogosto občuduje selekcijo bolj kot razvoj ter da šport postaja vse manj dostopen. V ozadju vseh teh vprašanj pa ostaja še eno. Kaj se zgodi, ko “šport izgubi” otroka/mladostnika?
Ko govorimo o športu otrok in mladih, največkrat govorimo o tistih, ki ostanejo. O najboljših igralcih, reprezentantih, talentih, uspešnih ekipah in dosežkih. Veliko redkeje pa govorimo o otrocih/mladih, ki jih na neki točki ni več. O otrocih/mladih, ki so odnehali, o otrocih/mladih, ki so postopoma izginili iz športa, in o otrocih/mladih, ki so nekoč z veseljem prihajali na treninge, danes pa jih na igrišču ni več.
Pri tem pogosto iščemo razlage drugje. Otroci/mladi naj bi bili manj vztrajni. Preveč naj bi jih zanimali telefoni, računalniki in družbena omrežja. Družba naj bi se spremenila. Del tega je zagotovo res. Toda ob vsem tem si moramo zastaviti tudi nekoliko neprijetno vprašanje. Koliko otrok/mladih smo izgubili sami?
Koliko otrok/mladih smo izgubili v želji po iskanju naslednjega profesionalnega športnika/nogometaša? Koliko otrok/mladih smo izgubili zato, ker smo prezgodaj začeli ločevati med pomembnimi in manj pomembnimi? Koliko otrok/mladih smo izgubili zato, ker smo razvoj zamenjali za selekcijo?
Pri tem seveda ne gre za eno samo odločitev ali en sam dogodek. Večina otrok/mladih ne zapusti športa čez noč. Proces je pogosto precej bolj postopen. Začne se lahko z manj igralnega časa in manj priložnostmi. Z občutkom, da nekateri igrajo vedno, drugi pa samo občasno. Z občutkom, da rezultat postaja pomembnejši od razvoja ter da je nekdo drug vedno nekoliko bolj zaželen.
Otrok/mladostnik tega ne pove na glas. Še naprej prihaja na treninge. Še naprej redno sodeluje. Toda nekje v ozadju se začne spreminjati njegov odnos do športa. Počasi začne izgubljati občutek pripadnosti, pomembnosti in občutek, da je tudi on del zgodbe.
In prav tukaj se skriva eden največjih problemov otroškega in mladinskega športa. Ko govorimo o razvoju, pogosto razmišljamo predvsem o športnem napredku. Toda za otroka/mladostnika je občutek pripadnosti pogosto pomembnejši od rezultata, lestvice ali zmage. Otrok/mladostnik želi imeti občutek, da ga nekdo vidi, da je pomemben, da pripada skupini in da ima svoje mesto.
Prav zato otrok/mladostnik športa ne zapusti zato, ker ga ne bi imel rad. Pogosto ga zapusti zato, ker v njem ne najde več svojega mesta. In ko otrok/mladostnik zapusti šport, ne izgubi samo treninga. Izgubi skupino, vsakodnevno gibanje in pomemben del svojega socialnega okolja. Izgubi prostor, kjer je sklepal prijateljstva, ter del identitete, ki jo je skozi šport gradil.
Posledice tega pogosto presegajo šport. Šport je namreč za mnoge otroke/mlade eden ključnih organiziranih prostorov odraščanja. Ko ga izgubijo, se sprosti prostor, ki ga zapolnijo druge stvari. Včasih dobre, pogosto pa mnogo manj dobre, kot radi rečemo “vzela ga je ulica”.
Prav zato vprašanje ni, kako ustvariti naslednjega profesionalnega športnika, ampak kako čim več otrok/mladih obdržati v športu ter ustvariti okolje, v katerem se počutijo vključene, sprejete in pomembne. To seveda ne pomeni, da v športu ne sme biti tekmovanja. Tekmovanje, v sklopu panožnih zvez ali neuradno, je pomemben del športa (!). Lahko motivira, spodbuja razvoj in otrokom/mladim pomaga pri učenju številnih življenjskih veščin.
Problem nastane, ko želja po rezultatu/točkah postane pomembnejša od otroka/mladostnika, kar je danes bistvena slabost otroško-mladinskega športa. Ko začnemo pozabljati, zakaj šport otrok in mladih sploh obstaja.
In, kot sem že večkrat zapisal, naj ponovim. Glavni namen otroško-mladinskega športa ni ustvarjanje profesionalnih športnikov. Njegov namen je predvsem ustvarjanje pogojev, v katerih lahko skozi šport raste čim več otrok/mladih.
Prav zato uspešnosti otroškega in mladinskega športa ne bi smeli meriti po številu preofesionalnih športnikov, ki jih ustvari, ampak po tem, koliko otrok/mladih uspe obdržati v športu, gibanju in zdravem okolju.
Vsak otrok/mladostnik, ki zaradi športa ostane v gibanju, ostane v skupini in ostane povezan z zdravim okoljem, je zgodba o uspehu. Tudi če nikoli ne postane profesionalni športnik.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Načela ustvarjanja okolja, v katerem otroci v športu ostanejo čim dlje in razvijejo svoj potencial, so podrobneje predstavljena v poglavju Igralec.
→ Igralec