Šport za vse ali šport privilegiranih? (6)
V prejšnjih prispevkih sem izpostavil, da šport otrok in mladih ni profesionalni šport v malem, da njegov glavni namen ni zgodnja selekcija, ampak razvoj posameznika, ter da največjih učinkov športa pogosto ne ustvarjajo spektakli, temveč dolgotrajni procesi. Ob tem pa se odpira še eno pomembno vprašanje, ki je tesno povezano z vsem zapisanim doslej.
Na prvi pogled se zdi vse precej samoumevno. Skoraj vsi se strinjamo, da je šport pomemben. Govorimo o zdravju, gibanju, razvoju otrok/mladih, socializaciji, vzgoji in kakovosti življenja. Redko bomo našli koga, ki bi trdil, da šport za otroke in mlade ni pomemben.
Toda ko pogledamo nekoliko podrobneje, se ponovno pokaže še eno ključno protislovje sodobnega športa. Če je šport tako pomemben za posameznika in družbo, zakaj postaja za družine vse dražji in vse manj dostopen?
To vprašanje ni namenjeno kritiki klubov ali trenerjev. Večina športnih organizacij se vsakodnevno srečuje z naraščajočimi stroški infrastrukture, opreme, prevozov, tekmovanj in strokovnega kadra. Vse to je realnost sodobnega športa. Vprašanje je zato bistveno širše. Gre za vprašanje, kako kot družba razumemo šport otrok in mladih ter kakšno vlogo mu pripisujemo.
Če šport razumemo predvsem kot storitev na trgu, potem je logika preprosta. Kdor želi storitev, jo plača. Kdor si jo lahko privošči, sodeluje. Kdor si je ne more, ostane zunaj. Takšen pogled je v sodobni družbi vse pogostejši in v marsičem odraža širše družbene procese, povezane z individualizacijo odgovornosti in tržno logiko, ki jo pogosto povezujemo z neoliberalnim pogledom na družbo.
Toda šport otrok in mladih ni običajna tržna storitev. Vsaj ne bi smel biti.
Njegova vloga je bistveno širša od samega treninga ali tekmovanja. Šport predstavlja prostor gibanja, socializacije, vzgoje, pripadnosti in razvoja zdravih življenjskih navad. Predstavlja okolje, v katerem otroci spoznavajo vrstnike, gradijo odnose, se učijo sodelovanja, premagovanja težav, odgovornosti in vztrajnosti. Za mnoge otroke/mlade šport predstavlja eno najpomembnejših organiziranih dejavnosti v njihovem življenju.
Prav zato vprašanje dostopnosti ni zgolj finančno vprašanje. Je vprašanje družbe, ki jo želimo graditi. V športu pogosto govorimo o tem, kako ustvariti profesionalnega športnika. Redko pa se vprašamo, kako omogočiti šport vsakemu otroku/mladostniku, ne glede na socialni položaj njegove družine.
Če šport postane dostopen samo premožnejšim, začne izgubljati eno svojih najpomembnejših družbenih vlog.
V zgodovini je bil šport pogosto eden redkih prostorov, kjer so lahko skupaj sodelovali otroci/mladi iz različnih socialnih okolij. Prav v tem je bila njegova posebna vrednost. Ni bilo pomembno, kakšen poklic opravljajo starši, kakšen avto pripelje otroka/mladostnika na trening ali koliko prihodkov ima družina. Pomembno je bilo predvsem to, da je otrok/mladostnik prišel na igrišče in postal del skupine.
Danes pa se vse pogosteje srečujemo z vprašanjem, koliko šport sploh še ostaja dostopen vsem. Vedno višje vadnine, dodatni programi, individualni treningi, tabori, turnirji, priprave, obvezna oprema in številni drugi stroški za marsikatero družino predstavljajo resno finančno obremenitev. Posamezen strošek se morda ne zdi velik, vendar lahko skupni znesek skozi sezono hitro postane konkretno breme. Če ima družina dva ali tri otroke/mlade, postane to vprašanje še bistveno bolj izrazito.
Pri tem ne želim zagovarjati nizkih vadnin za vsako ceno. Nizka vadnina sama po sebi ni znak kakovosti, tako kot visoka vadnina sama po sebi ni dokaz kakovostnega dela. Mogoče je bolj na mestu vprašanje, ali je vadnina optimalna. Ali omogoča kakovostno delo z otroki/mladimi? In ali hkrati omogoča, da šport ostane dostopen čim širšemu krogu otrok/mladih?
Ob tem se odpira tudi nekoliko neprijetno vprašanje. Ali šport otrok in mladih še vedno razumemo predvsem kot javni interes ali pa vse bolj kot tržno dejavnost? V številnih športnih okoljih postajajo vse pomembnejši rast, širitev programov in prihodki. To samo po sebi ni problematično. Problem nastane takrat, ko ekonomska logika začne prevladovati nad razvojno-socialno funkcijo športa.
Zelo pomembno, največkrat problem ni v tem, da bi kdo zavestno želel izključevati otroke/mlade iz socialno šibkejših okolij. Problem je v tem, da o njih sploh ne razmišljamo. Dodatne priprave, še en turnir, dva turnirja, nova obvezna oprema ali dodatni program se lahko zdijo majhen strošek. Toda za vedno več družin predstavljajo mejo, preko katere preprosto ne morejo več.
Prav zato ni vseeno, kakšno politiko vodi posamezen klub in kako trenerji ter vodstva razumejo svojo vlogo.
Vsaka dodatna dejavnost lahko predstavlja razvojno priložnost, res je, ampak hkrati pa pomeni tudi dodaten strošek za vsako družino. Če tega ne razumemo (trenerji, klubi), lahko nehote ustvarjamo okolje, v katerem nekateri otroci/mladi postopoma ostajajo ob strani, ne zaradi pomanjkanja interesa ali sposobnosti, ampak zaradi finančnih omejitev.
Prav v tem se skriva eno ključnih vprašanj prihodnosti športa. Ne gre za to, da mora biti šport brezplačen. Gre za to, da mora ostati dostopen. Gre za to, da ne sme postati privilegij. V zadnjih desetletjih se je na številnih področjih okrepila predstava, da trg najbolje ureja skoraj vse. Več konkurence, več ponudbe in več individualne odgovornosti naj bi prinašali boljše rezultate. Toda šport otrok in mladih ni običajen trg, saj njegovi učinki niso samo zasebni.
Ko otrok/mladostnik ostane v športu, koristi nima samo on. Koristi ima tudi njegova družina. Koristi ima lokalna skupnost. Koristi ima zdravstveni sistem. Koristi ima družba kot celota. Bolj zdravi, dejavni in vključeni otroci in mladi namreč dolgoročno pomenijo koristi, ki daleč presegajo posamezni športni klub ali posamezno družino.
Prav zato šport otrok in mladih ni samo zasebna korist, ampak tudi javni interes. In kadar govorimo o javnem interesu, se moramo vprašati tudi, kakšna je vloga občin, države, športnih organizacij in širše skupnosti. Kje se bo našlo vire (materialne, finančne, kadrovske) za ta del javnega interesa? Ali to razumejo predstavniki na različnih nivojih?
Nemesto vprašanja, koliko otrok/mladih danes trenira v posameznem klubu, si že lahko postavljamo vprašanje prihodnosti in sicer, koliko otrok/mladih si bo organiziran šport še lahko privoščilo jutri. Če želimo, da šport ostane eden najpomembnejših prostorov razvoja otrok in mladih, potem mora ostati dostopen. Ne samo najboljšim. Ne samo najuspešnejšim. Ne samo najpremožnejšim.
Ampak vsem. Šport za vse ni samo športni ideal. Je tudi javni interes in družbena odgovornost.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Vprašanje dostopnosti športa ter vloge kluba pri ustvarjanju razvojnega okolja, dostopnega čim širšemu krogu otrok, je podrobneje predstavljeno v poglavju Klub.
→ Klub