Razvoj ne poteka po ravni črti (9)
V prejšnjih prispevkih sem pisal o tem, da otroški in mladinski šport ni profesionalni šport v malem, da razvoj ni enak selekciji ter da šport pogosto izgubi otroke/mlade prav v obdobju, ko bi jih moral najbolj podpirati. V ozadju vseh teh vprašanj pa se skriva še eno zelo pomembno dejstvo, ki ga v športu pogosto spregledamo.
Razvoj otrok/mladih ne poteka po ravni črti. To se morda sliši samoumevno, vendar številne odločitve v otroškem in mladinskem športu pogosto temeljijo na predpostavki, da lahko precej zgodaj prepoznamo, kdo bo uspešen in kdo ne.
Kot da bi razvoj potekal po ravni črti. Kot da bi otrok/mladostnik, ki je pri desetih letih najboljši, ostal najboljši tudi pri petnajstih, osemnajstih ali dvajsetih letih. Toda razvoj otrok in mladostnikov ne deluje tako.
Otroci/mladi ne rastejo enako hitro. Ne dozorevajo v istem času. Ne razvijajo se z enako hitrostjo. Razlike med njimi so lahko v obdobju otroštva in mladostništva izjemno velike, čeprav so po koledarski starosti popolnoma enaki.
Prav zato lahko dva desetletnika na prvi pogled delujeta kot otroka iz različnih starostnih skupin. Eden je lahko višji, močnejši, hitrejši in telesno precej bolj razvit. Drugi je lahko manjši, počasnejši in telesno manj razvit. Toda te razlike ne govorijo o talentu, ampak o času dozorevanja. Nekateri otroci/mladi preprosto dozorevajo prej. Drugi kasneje. In prav tukaj se začne eden največjih problemov zgodnje selekcije.
V številnih športih, še posebej pa v nogometu, pogosto dajemo prednost otrokom/mladim, ki so v določenem trenutku telesno fizično bolj razviti. Takšni otroci/mladi so seveda hitrejši, močnejši in uspešnejši v neposrednih dvobojih, ki so v nogometu sestavni del igre. Zaradi tega dobijo več igralnega časa, več odgovornosti, več pozornosti trenerjev in pogosto tudi več samozavesti.
Na drugi strani pa otroci/mladi, ki dozorevajo kasneje dobijo manj priložnosti. Ne zato, ker bi bili manj nadarjeni, ampak zato, ker v določenem obdobju še niso tako telesno fizično razviti kot njihovi vrstniki. Problem je, da razvoj ni tekmovanje v tem, kdo bo prvi dozorel. Biološka starost in koledarska starost nista isto (!).
Prav zato otrok pri desetih letih ne moremo ocenjevati, kot da že gledamo končno različico odraslega športnika. Predstavljajmo si, da bi pri desetih letih odločali, kdo bo nekoč dober obrtnik, trgovec, zdravnik, učitelj, podjetnik ali znanstvenik. Večina ljudi bi hitro ugotovila, da tega preprosto ne moremo vedeti. Pa vendar v športu pogosto ravnamo, kot da lahko zelo zgodaj napovemo prihodnost posameznega otroka/mladostnika.
Žal je resničnost bistveno bolj zapletena. Razvoj pogosto poteka v valovih. Nekdo napreduje hitro in se nato za nekaj časa ustavi. Drugi dolgo časa zaostaja za vrstniki, nato pa v nekaj letih naredi ogromen preskok. Nekateri svojo največjo rast doživijo pri dvanajstih letih, drugi pri petnajstih ali šestnajstih.
Prav zato talent ni nekaj, kar bi lahko pri otroku/mladostniku preprosto izmerili in dokončno določili. Talent je potencial. Potencial pa se razvija. Odvisen je od okolja, izkušenj, motivacije, podpore, zdravja, treninga, odnosov in številnih drugih dejavnikov.
Zato ni presenetljivo, da številni profesionalni športniki v otroštvu niso bili najboljši igralci svojih generacij. Nekateri so bili celo povsem povprečni. Tisto, kar jih je pogosto razlikovalo od drugih, ni bila zgodnja premoč, ampak sposobnost dolgoročnega razvoja. Prav zato bi moral biti otroški in mladinski šport veliko bolj previden pri zgodnjih ocenah otrok/mladostnikov. Ne zato, ker ocenjevanje nima nobene vrednosti, ampak zato, ker je prihodnost razvoja bistveno manj predvidljiva, kot si pogosto predstavljamo.
Morda je ena največjih zmot sodobnega športa prepričanje, da lahko pri desetih letih zanesljivo prepoznamo, kdo bo uspešen pri dvajsetih. Resnica je precej bolj preprosta. Otroku pri desetih letih ne moremo napovedati, kakšen bo pri dvajsetih. Lahko pa mu ustvarimo okolje, v katerem bo imel možnost, da svoj potencial razvije čim bolj celovito.
Prav zato otroški in mladinski šport ne bi smel biti organiziran okoli peščice otrok/mladih, za katere verjamemo, da bodo nekoč najboljši, ampak okoli razvoja vseh otrok/mladih (!). In prav to bi moral biti eden temeljnih ciljev otroškega in mladinskega športa, ne glede na to, ali govorimo o nogometu, košarki, rokometu, odbojki ali katerikoli drugi športni panogi.
Torej, kakovosten dolgoročen razvoj vseh otrok/mladih, ki se presečnemu stanju posameznika (ekipe) prilagaja z diferenciacijo in ne selekcijo.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Razvojna načela, ki upoštevajo različne razvojne poti in razvojni tempo posameznega igralca, so podrobneje predstavljena v poglavju Igralec.
→ Igralec