Zakaj majhne države potrebujejo široko bazo (10)
V prejšnjih prispevkih sem pisal o tem, da otroško-mladinski šport ni profesionalni šport v malem, da razvoj otrok/mladih ni linearen in da zgodnja uspešnost ni zanesljiv pokazatelj poznejše uspešnosti. Pisal sem tudi o tem, da šport pogosto prezgodaj izgublja otroke/mlade in da razvoj ni enak selekciji. Ob vsem tem pa se odpira še eno vprašanje. Kaj je pravzaprav v dolgoročnem interesu slovenskega nogometa?
Ko o tem tečejo razprave, se skoraj vsi strinjajo, da je razvoj otrok/mladih pomemben. Večina trenerjev, staršev in športnih delavcev bo podprla idejo, da morajo otroci/mladi igrati, napredovati in dobivati priložnosti. Težava pa je v tem, da med tem, kar govorimo, in tem, kar počnemo, obstaja velika razlika.
V teoriji zagovarjamo razvoj, v praksi pa izvajamo selekcijo.
Že pri otrocih/mladih, ki so še na začetku svoje športne poti, oblikujemo boljše in slabše skupine, nekatere postavljamo v ospredje, drugim namenjamo manj priložnosti, nekateri dobivajo več igralnega časa, drugi manj. Pri tem pogosto niti ne opazimo, da ne gradimo več široke baze igralcev, ampak jo začnemo postopoma prezgodaj (!) zmanjševati.
Največje protislovje pa je, da takšno ravnanje pogosto opravičujemo z željo po boljšem nogometu. Verjamemo, da bomo z zgodnejšo selekcijo dobili boljše igralce. Toda bistvo selekcije ni v tem, da izbereš najboljše med redkimi (!). Bistvo selekcije je v tem, da izbereš najboljše med mnogimi.
To ni vprašanje pedagogike, ideologije ali osebnega prepričanja. Gre za osnovno logiko vsakega izbirnega procesa. Več kot imamo kakovostno razvitih posameznikov, večja je verjetnost, da bomo med njimi našli izjemne posameznike.
Pravzaprav se pogosto premalo zavedamo, kako majhna je verjetnost, da bo otrok/mladostnik nekoč živel od nogometa, da bo to njegova služba. Če govorimo o profesionalnem nogometu, je delež izjemno majhen. Če govorimo o najvišji ravni profesionalnega nogometa ali reprezentanci, je še bistveno manjši. Kot sem že zapisal, pa naj ponovim, dr. Hosta jo primerja z verjetnostjo zadetka na lotu (0,0000142 %).
Prav zato je velikost baze tako pomembna. Če posplošeno predpostavimo, da do profesionalne ravni pride le en promil (0,1 %) igralcev, potem:
- če ima sistem 1.000 otrok, je to 1 igralec,
- če ima sistem 10.000 otrok, je to 10 igralcev,
- če ima sistem 100.000 otrok, je to 100 igralcev.
Nogomet seveda ni matematika v čisti obliki. Razvoj posameznika je mnogo bolj zapleten. Toda osnovna logika ostaja enaka. Če je verjetnost za vrhunski članski uspeh zelo majhna, potem je velikost baze eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na kakovost vrha.
Prav zato si majhna država težko privošči, da bi svojo bazo dodatno zmanjševala. Če je naša največja omejitev že tako število otrok/mladih, potem bi morala biti ena naših najpomembnejših nalog prav to, da čim več otrok/mladih čim dlje ostane v nogometu. Prav zato se zdi nenavadno, da v nogometu pogosto razmišljamo ravno obratno. Namesto da bi skušali čim več otrok/mladih čim dlje obdržati v sistemu, jih začnemo že zelo zgodaj razvrščati, primerjati in izločati.
Pri tem ne govorimo samo o otroško-mladinskem nogometu. Govorimo o prihodnosti slovenskega nogometa, o klubih, o reprezentanci in o tem, kako bo naš nogomet videti čez toliko in toliko let. Vsaka reprezentanca je namreč končni rezultat celotnega sistema. Reprezentant ne nastane pri devetnajstih letih, ko prvič obleče reprezentančni dres. Njegova pot se začne mnogo prej, na prvem treningu, prvih tekmah in v prvih letih vključevanja v šport.
Vsak otrok/mladostnik, ki prezgodaj zapusti nogomet, pomeni enega potencialnega igralca manj. Vsak otrok/mladostnik, ki zaradi pomanjkanja priložnosti izgubi motivacijo, pomeni enega potencialnega igralca manj. Vsak otrok/mladostnik, ki ga pri desetih ali enajstih letih označimo za premalo nadarjenega, pomeni enega potencialnega igralca manj.
Pri tem pa ne moremo vedeti, kdo bo pri dvajsetih letih postal vrhunski članski igralec. To smo v prejšnjih prispevkih že ugotovili. Razvoj otrok/mladih ni linearen, otroci/mladi dozorevajo različno hitro, njihov telesni oz. fizični, psihološki in socialni razvoj pa potekajo po različnih poteh.
Zato je prezgodnje zmanjševanje baze igralcev še toliko bolj problematično. Ne izgubljamo samo otrok/mladih, ki danes niso med najboljšimi. Izgubljamo tudi del prihodnjih najboljših igralcev, saj v obdobju otroštva/mladostništva preprosto ne moremo zanesljivo vedeti, kdo bo svoj potencial najbolj razvil.
Pogosto slišimo, da majhne države nimajo dovolj velike baze za vrhunske članske rezultate. Prav zato je še toliko težje razumeti sisteme, ki to bazo dodatno zmanjšujejo. Če je naša največja omejitev število otrok/mladih, potem bi morala biti ena naših najpomembnejših razvojnih nalog prav ohranjanje čim več otrok/mladih v nogometu.
To je še posebej pomembno za majhne države. Velike države imajo zaradi številčnosti prebivalstva ogromno bazo otrok/mladih. Tudi če njihov sistem izgubi velik del potenciala, jim še vedno ostane veliko število kakovostnih igralcev. Slovenija te prednosti nima. Naša baza je že v izhodišču omejena.
Prav zato bi morala biti za majhno državo široka baza otrok ena najpomembnejših razvojnih usmeritev. Če želimo dolgoročno močnejšo reprezentanco, ne potrebujemo manj otrok v nogometu, ampak več. Ne potrebujemo manj priložnosti, ampak več. In ne potrebujemo hitrejše selekcije, ampak boljši razvoj.
Prav zato razvojni nogomet ni nasprotje vrhunskega nogometa, ni alternativa tekmovalnosti in ni odpoved ambicijam. Prav nasprotno. Razvojni nogomet ustvarja pogoje, v katerih lahko vrhunski nogomet sploh nastane.
Njegov cilj ni zmanjševanje kakovosti, ampak povečanje števila kakovostno razvitih igralcev. Njegov cilj ni preprečevanje selekcije, ampak ustvarjanje pogojev, da bo kasnejša (!) selekcija temeljila na večjem številu igralcev in posledično na večji kakovosti izbora.
Morda je največje protislovje sodobnega nogometa prav v tem, da razvojni pristop razumemo kot nasprotje vrhunskega nogometa. V resnici pa velja ravno obratno. Široka baza ni ovira za vrhunske rezultate, ampak njihov predpogoj. Manjša kot je država, bolj to velja.
Vprašanje razvojnega nogometa zato ni samo vprašanje otrok/mladih, trenerjev ali klubov. Je tudi vprašanje prihodnosti slovenske reprezentance (NZS, MNZ).
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se razvojni ali selekcijski model ne izvajata na ravni strategij, pravilnikov ali javnih razprav. Izvajata se vsak dan na treningih in tekmah. Prav zato imajo pri oblikovanju prihodnosti nogometa eno najpomembnejših vlog strokovni delavci v klubih, ki vodijo razvojni proces.
Vprašanje široke baze ni vprašanje otrok/mladih. Tudi ni vprašanje reprezentance. Je vprašanje vsakodnevnih odločitev trenerjev. Vsakič, ko nekdo dobi ali ne dobi priložnosti, se namreč ne odloča samo o eni tekmi. Odloča se tudi o tem, kako široka bo baza igralcev, iz katere bo slovenski nogomet nekoč izbiral svoje najboljše za igranje v dresu z državnim grbom.
Če želimo v prihodnosti močnejše igralce in s tem boljšo reprezentanco, moramo najprej poskrbeti za čim širšo in čim kakovostnejšo bazo otrok/mladih. Zelo preprosto. Manjša kot je baza otrok/mladih, manjša je tudi verjetnost, da bomo lahko izbrali najboljše med mnogimi najboljšimi in dosegali vrhunske rezultate na reprezentančni ravni. Večja kot je baza kakovostno razvitih igralcev, višji je vrh in večja je možnost uspehov na največjih mednarodnih tekmovanjih.
Prav zato razvojni nogomet ni nasprotje selekcijsko tekmovalnega oziroma profesionalnega nogometa. Razvojni nogomet je nadgradnja oz. temelj.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Načela razvojno usmerjenega tekmovalnega sistema, ki temelji na široki bazi igralcev kot temelju kakovostne poznejše selekcije in dolgoročne uspešnosti reprezentance, so podrobneje predstavljena v poglavju Tekmovanje.