Šport prihodnosti (11)
V prejšnjih prispevkih sem izpostavil, da otroško-mladinski šport ni profesionalni šport v malem, da razvoj ni enak selekciji, da razvoj otrok/mladih ni linearen in da šport pogosto izgubi prav tiste otroke/mlade, ki bi jih moral najbolj podpirati. Pisal sem tudi o dostopnosti športa, o vlogi skupnosti in o vprašanju, ali šport otrok in mladih še vedno razumemo kot javni interes.
V ozadju vseh teh razmišljanj pa ostaja še eno pomembno vprašanje. Kako bi izgledal šport, če bi ga gradili na tem, kar danes vemo o človeku, razvoju in družbi?
Danes o razvoju otrok/mladih vemo bistveno več, kot smo vedeli kadarkoli v zgodovini. Več vemo o učenju, motivaciji, psihologiji, dozorevanju, socialnih odnosih in dolgoročnem razvoju posameznika. Vemo, da otroci/mladi ne dozorevajo enako hitro. Vemo, da zgodnja uspešnost ni zanesljiv napovednik poznejše uspešnosti. Vemo, da občutek pripadnosti pomembno vpliva na vztrajnost. Vemo, da kakovostni odnosi pogosto pomenijo več kot kratkoročni rezultati.
Zato ni več vprašanje, ali to znanje imamo, ampak, ali ga znamo vključiti v šport. Če bi šport gradili na tem, kar danes vemo o človeku, bi se najprej spremenilo vprašanje, ki si ga postavljamo. Namesto vprašanja, kdo je najboljši, bi nas zanimalo, kako lahko napreduje vsak posameznik. Namesto iskanja peščice izbranih bi iskali načine, kako ustvariti pogoje za razvoj čim večjega števila otrok.
To seveda ne pomeni, da bi morali vsi trenirati enako ali da bi morali zanemariti razlike med posamezniki. Prav nasprotno. Otroci/mladi niso enaki. Razlikujejo se po interesih, sposobnostih, motivaciji, hitrosti razvoja in ciljih. Prav zato jih ni smiselno obravnavati enako. Različnost pa ne bi smela pomeniti izključevanja. Pomeniti bi morala diferenciacijo.
Šport prihodnosti ne temelji na enakosti, temveč na prilagajanju. Na razumevanju, da različni otroci/mladi potrebujejo različne izzive, različne poti in različne oblike podpore. Cilj ni, da vsi dosežejo enako stopnjo. Cilj je, da vsak doseže svoj potencial (!).
Takšen šport bi veliko več pozornosti namenjal vključevanju. Njegovo osrednje vprašanje ne bi bilo, kako čim prej ločiti najboljše od ostalih, ampak kako čim več otrok/mladih obdržati v športu, gibanju in zdravem socialnem okolju.
Ponovno. To ne pomeni, da v njem ne bi bilo tekmovanja. Tekmovanje je pomemben del športa. Lahko motivira, spodbuja razvoj in otrokom pomaga pri učenju številnih življenjskih veščin. Toda tekmovanje bi bilo sredstvo razvoja in ne njegov glavni ter končni namen.
Prav tako šport prihodnosti ne bi smel postajati vse manj dostopen. Če šport razumemo kot pomemben del vzgoje, zdravja in razvoja otrok/mladih, potem mora ostati odprt čim širšemu krogu ljudi. Ne samo najboljšim. Ne samo najuspešnejšim. Ne samo najpremožnejšim. Dostopnost ni socialna ugodnost. Dostopnost je razvojna nujnost.
Mesto št. 1 bi imela strokovnost. Pogosto se ustvarja vtis, da je razvojni pristop mehkejši, manj zahteven ali manj ambiciozen od selekcijskega pristopa. A resnica je nasprotna. Razvojni šport ni manj strokoven. Razvojni šport zahteva več znanja (!).
Zahteva razumevanje razvoja, pedagogike, didaktike, psihologije, anatomije, fiziologije, učenja, medosebnih odnosov, itd. Zahteva potrpežljivost. Zahteva sposobnost dolgoročnega razmišljanja. Sposobnost samonadzora. Predvsem pa zahteva pogum, da otroku/mladostniku damo čas.
Prav čas je namreč eden največjih izzivov sodobnega športa. Živimo v družbi, ki spodbuja hitre rezultate, hitre odgovore in hitre uspehe. Razvoj pa ne deluje tako. Najpomembnejše stvari rastejo počasi. Zaupanje raste počasi. Skupnost raste počasi. Znanje raste počasi. Tudi človek raste počasi.
Zato šport prihodnosti ne potrebuje več selekcije. Potrebuje več razumevanja, potrpežljivosti, znanja, zaupanja v razvoj in vere v človeka.
Kot v uvodu, če danes o človeku, razvoju in družbi vemo več kot kadarkoli prej, potem prihodnost športa ni v tem, da (p)ostajamo vse hitreje selektivni. Prihodnost športa je v tem, da postajamo vse bolj razvojni.
Morda se vse to danes komu zdi idealistično. Toda prav v tej smeri vidim prostor za nadaljnje razmišljanje in razvoj. Ne kot kritiko športa, temveč kot iskanje poti do športa, ki bo bolj usklajen s tem, kar danes vemo o človeku in družbi.
Pot do takšnega športa se po mojem šele začenja.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Temeljna izhodišča razvojno usmerjenega otroškega in mladinskega nogometa so podrobneje predstavljena v Manifestu Razvojnega nogometa.
Manifest predstavlja temeljne vrednote, razvojna načela in sistemska izhodišča.
→ Manifest