Ko spektakel premaga razvoj (5)
V prejšnjih prispevkih sem izpostavil, da šport otrok in mladih ni profesionalni šport v malem ter da največji uspeh otroško-mladinskega športa ni ustvarjanje profesionalnih športnikov, ampak ohranjanje otrok/mladih v športu, gibanju in zdravem razvoju.
Ob tem pa se vedno znova vračam k vprašanju, zakaj je nekatere stvari v športu tako težko opaziti. Zakaj določene dejavnosti hitro pritegnejo pozornost javnosti, druge pa ostanejo skoraj neopažene, čeprav imajo pogosto bistveno večji vpliv na razvoj otrok, mladih in skupnosti. Morda zato, ker živimo v času, ki veliko lažje opazi dogodek kot proces.
To ni značilno samo za šport. Podoben vzorec lahko opazimo skoraj povsod. Lažje opazimo velik dogodek, odprtje, množico ljudi, glasbo, fotografije in objave na družbenih omrežjih. Težje pa opazimo vsakodnevno delo, dolgoročni razvoj, vztrajnost, odnose in leta postopnega napredovanja, ki stojijo za vsakim resničnim uspehom. In tukaj se skriva eno največjih protislovij sodobnega športa.
Če nekdo organizira velik športni dogodek, ga bomo skoraj zagotovo opazili. O njem bodo govorili ljudje, pojavile se bodo fotografije, objave in odzivi. Če pa skupina trenerjev skozi vse leto sistematično dela z otroki/mladimi, gradi odnose, ustvarja zdravo okolje, skrbi za razvoj in omogoča redno gibanje velikemu številu otrok/mladih, bo to pogosto ostalo bistveno manj vidno.
Pa vendar je dolgoročni vpliv takšnega dela pogosto neprimerno večji. Razlog je preprost. Dogodek je viden, proces pa ne. Dogodek traja nekaj ur ali dni, proces pa leta. Dogodek lahko fotografiramo in predstavimo javnosti, proces pa se večinoma odvija stran od kamer, brez posebne pozornosti in brez spektakla.
Morda je prav zato sodobni šport vse bolj izpostavljen skušnjavi, da začne svojo vrednost iskati predvsem v tistem, kar je vidno navzven. V številu sledilcev, všečkov, odzivov, medijskih objav in občutku pomembnosti. Vse to samo po sebi ni problematično. Problem nastane takrat, ko javna podoba postane pomembnejša od vsebine in ko začnemo verjeti, da je tisto, kar je najbolj vidno, tudi najbolj pomembno.
Toda razvoj otrok/mladih ne deluje po tej logiki.
Otrok/mladostnik se praviloma ne razvije zaradi ene odlične objave, enega velikega dogodka ali ene odmevne fotografije. Razvija se zaradi nečesa bistveno manj opaznega: zaradi stotin treningov, ponavljanja, stalnosti, stanovitnosti, odnosov, občutka varnosti in časa. Vse to so procesi, ki jih javnost pogosto težko opazi, čeprav prav tej procesi ustvarjajo dolgoročne učinke.
Prav zato največjih stvari v športu pogosto ni mogoče fotografirati. Ni mogoče fotografirati zaupanja, ki se skozi leta razvije med trenerjem in otrokom/mladostnikom. Ni mogoče fotografirati samozavesti, ki se počasi gradi skozi uspehe, napake in nove poskuse. Ni mogoče fotografirati občutka pripadnosti, zaradi katerega otrok/mladostnik ostane v športu tudi takrat, ko mu ne gre vse po načrtih.
Vse to nastaja počasi. In prav zato pogosto ostane spregledano.
Pri tem ne želim trditi, da so dogodki nepomembni. Daleč od tega. Dogodki imajo svojo vrednost. Povezujejo ljudi, ustvarjajo spomine, dajejo energijo in gradijo skupnost. Problem nastane takrat, ko dogodek postane pomembnejši od procesa oziroma ko začnemo vrednost dela presojati predvsem po tem, kako odmevno deluje navzven.
Otroci/mladi pa se ne razvijajo na odru. Razvijajo se na treningih, v odnosih, v garderobah, na igriščih in skozi vsakodnevne ponovitve. Razvijajo se v številnih majhnih trenutkih, ki jih večina ljudi nikoli ne vidi.
Torej, kaj je zares pomembno. Dogodek, ki traja en dan (zunanja motivacija)? Ali celosten proces, ki vpliva na življenje otroka/mladostnika več let (notranja motivacija)?
Šport otrok in mladih potrebuje oboje. Potrebuje dogodke, praznike in skupne trenutke. Toda še bolj potrebuje strokoven kakovosten (!) proces. Dogodki lahko navdušijo, proces pa spreminja in oblikuje življenja.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Načela vrednotenja dolgoročnega razvojnega procesa ter trenerjevega dela so podrobneje predstavljena v poglavju Vrednotenje trenerjev.