Zakaj otroci/mladi zapuščajo šport (4)
V prejšnjih prispevkih sem opozoril na znanost, namen in to, da šport otrok in mladih ni profesionalni šport v malem. Njegov glavni namen ni ustvarjanje profesionalnih športnikov, ampak razvoj otrok in mladih skozi šport.
Če je to res, se moramo vprašati nekaj zelo pomembnega: zakaj potem toliko otrok in mladih zapusti šport? Pogosto slišimo različne razlage. Da današnje generacije niso več vztrajne. Da jih preveč zanimajo telefoni. Da imajo preveč drugih možnosti. Da jim primanjkuje discipline.
Vse to morda do določene mere drži. Pa vendar se ob tem redko vprašamo nekaj drugega. Kolikokrat šport zapusti otroka/mladostnika, še preden otrok/mladostnik zapusti šport? To vprašanje se mi zdi bistveno.
Otrok/mladostnik praviloma ne zapusti športa zato, ker ne bi imel rad športa. Pogosto ga zapusti zato, ker ima občutek, da šport nima rad njega. Takšne odločitve se praviloma ne zgodijo naenkrat in niso posledica ene tekme ali enega treninga. Nastajajo počasi, teden za tednom, mesec za mesecem in leto za letom.
Otrok/mladostnik začne dobivati sporočila:
- nisi dovolj dober,
- nisi med izbranimi,
- nisi v prvi skupini,
- nisi v prvi ekipi,
- nisi med tistimi, na katere računamo.
Pogosto mu tega nihče ne pove neposredno. Dovolj je že, da vedno znova ostaja doma, ko drugi odidejo na tekmo. Da vedno znova sedi na klopi. Da vedno znova opazuje druge, medtem ko sam ne dobi priložnosti.
Pri tem ne govorim o posameznih primerih, ampak o načinu razmišljanja. O prepričanju, da je za razvoj otrok/mladih pomembneje izbrati najboljše kot razvijati vse. Toda prav tukaj se skriva eno največjih protislovij otroškega in mladinskega športa. Otroci/mladi se ne razvijajo zato, ker jih izbiramo.
Razvijajo se zato:
- ker igrajo,
- ker sodelujejo,
- ker pridobivajo izkušnje,
- ker so del procesa,
- ker imajo občutek, da nekam pripadajo.
Tekma ni nagrada za najboljšega. Tekma je eno najmočnejših učnih okolij v športu. Če otroku/mladostniku vzamemo tekmo, mu pogosto vzamemo tudi velik del razloga, zaradi katerega sploh trenira.
Pri tem ne trdim, da morajo vsi igrati enako. Ne trdim, da rezultat nikoli ni pomemben. Ne trdim, da tekmovanje ni pomembno. Prav nasprotno. Tekmovanje je pomembno. Otroci/mladi radi tekmujejo. Predstavlja motivacijo, izziv in pomemben del razvoja. Vprašanje pa je, komu služi tekmovanje.
- Ali služi razvoju otrok/mladih?
- Ali pa otroci/mladi služijo rezultatu?
Ko začnemo tekmovanje organizirati predvsem zaradi rezultata, se začnejo pojavljati prvi poraženci. Ne na semaforju. V ozadju. Na klopi. Med tistimi, ki ostajajo doma. Med tistimi, ki počasi izgubljajo občutek pripadnosti. In prav tukaj pogosto izgubimo največ.
Ko otrok/mladostnik zapusti šport, ne izgubi samo treninga, izgubi tudi:
- skupino vrstnikov,
- občutek pripadnosti,
- pomemben del gibanja,
- prostor, kjer je doživljal uspehe in neuspehe,
- del svoje identitete.
To pa ima posledice, ki segajo daleč preko športa. Šport namreč ni samo priprava na tekmovanje. Je tudi prostor socializacije, prostor odnosov, prostor učenja, prostor varnosti in prostor pripadnosti. Zato ni vseeno, ali otrok/mladostnik ostane v športu ali ga zapusti.
Ko mlad človek izgubi okolje, ki mu daje strukturo, pripadnost in smisel, nastane praznina. Nekateri jo zapolnijo z drugimi pozitivnimi dejavnostmi. Drugi žal ne. In, čigava je odgovornost? Resnično samo od otroka/mladostnika?
Prav zato vprašanje vključevanja otrok in mladih v šport ni samo športno vprašanje. Je tudi vzgojno in družbeno vprašanje. Zato bi morali manj spraševati, koliko tekem smo zmagali. In predvsem:
- koliko otrok/mladih smo obdržali v športu,
- koliko otrok/mladih smo navdušili za gibanje,
- koliko posameznikov je v športu našlo svoje mesto,
- koliko jih bo šport spremljal tudi v odraslosti.
Profesionalni šport bo vedno iskal najboljše. To je njegova naloga. Šport otrok in mladih pa ima drugačno odgovornost. Njegova naloga ni izločati. Njegova naloga je vključevati. Njegova naloga je ustvarjati okolje, v katerem lahko vsak posameznik najde svoje mesto.
Največji uspeh otroškega in mladinskega športa ni otrok/mladostnik, ki pri petintridesetih igra v prvi ligi. Največji uspeh je otrok/mladostnik, ki pri petintridesetih še vedno rad športa.
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Načela ustvarjanja razvojnega okolja, v katerem otroci v športu vztrajajo, napredujejo in razvijejo svoj potencial, so podrobneje predstavljena v poglavju Igralec.
→ Igralec