Razvojni šport in znanost (3)

V predhodnem prispevku sem izpostavil, da otroško-mladinski šport ne bi smel biti mini različica profesionalnega članskega športa. Pred časom pa sem prebral odličen prispevek dr. Starca z naslovom Uro športa na dan, pa bo precej težav šlo stran. Ob branju sem večkrat pomislil, da njegove navedbe predstavljajo še en zelo pomemben argument v razpravi o prihodnosti otroško-mladinskega nogometa.

Starc na podlagi številnih raziskav navede, kar danes vemo z veliko gotovostjo. Redna in kakovostna telesna dejavnost ni pomembna zato, ker ustvarja boljše športnike, ampak zato, ker razvija otroka/mladostnika.

Ugodno vpliva na razvoj možganov, izboljšuje sposobnost učenja, koncentracije in pomnjenja, zmanjšuje stres, izboljšuje spanec, krepi srčno-žilni sistem in kosti, zmanjšuje tveganje za številne bolezni ter pomembno prispeva k boljšemu duševnemu zdravju. Otroci/mladi, ki se veliko in kakovostno gibljejo, niso le fizično dejavnejši, ampak praviloma tudi uspešnejši pri učenju, bolj odporni na vsakodnevne obremenitve in bolj zadovoljni.

Ugotovitve pa odpirajo še eno pomembno vprašanje. Če želimo, da bi otroci/mladi res dosegli vse razvojne učinke, ki jih opisuje sodobna znanost, jim dve ali tri ure športa v šoli teh učinkov preprosto ne morejo zagotoviti.

Šola ostaja izjemno pomemben del otrokovega/mladostnikovega razvoja, vendar sama ne more zagotoviti vsakodnevnega gibanja. Še posebej danes, ko večina otrok in mladostnikov po pouku ne preživlja več popoldnevov na ulicah, igriščih in travnikih, ampak bistveno več časa sedi, postane kakovostno organizirana popoldanska športna dejavnost razvojna nuja.

S tem pa se spremeni osnovno vprašanje. Ne sprašujemo se več, ali otroci potrebujejo organiziran šport, ampak kakšen organiziran šport potrebujejo. Če želimo, da bo služil otrokom, mora biti razvojno naravnan, dostopen, vključujoč in strokovno voden. Le tako lahko čim več otrok skozi šport dosega razvojne koristi.

Ko govorim o športni vzgoji, nimam v mislih šolskega predmeta. Govorim o pojavni obliki športa (dr. Kristan). Ta lahko poteka v šoli ali športnem klubu. Lahko jo vodi učitelj ali trener. Okolje se spremeni, njen namen pa ostaja enak, celostni razvoj vsakega otroka/mladostnika prisotnega v dvorani ali na igrišču.

To seveda ne pomeni, da se trening spremeni v šolsko uro ali prosto zabavo. Trening ostane trening. Tekma ostane tekma. Otroci/mladi še vedno tekmujejo, se veselijo zmag, sprejemajo poraze in se učijo nogometne igre.

Spremeni pa se razumevanje celotnega procesa. Trening ni sredstvo za čim hitrejšo selekcijo najboljših igralcev, ampak postane sredstvo za razvoj vseh klubskih otrok/mladih. Tekma ni preverjanje vrednosti posameznika, ampak učna situacija. Rezultat ostane pomemben del otroškega/mladinskega nogometa, vendar ne določa njegovega temeljnega namena.

Prav zato se mi zdi članek dr. Starca pomemben tudi za organizirani otroški/mladinski šport. Če vemo, da kakovostno gibanje pomembno vpliva na fizični razvoj, razvoj možganov, učenje, duševno zdravje in dolgoročno kakovost življenja otrok, potem organiziranega otroškega/mladinskega nogometa ne moremo presojati po številu osvojenih turnirjev, zmag ali igralcev, ki bodo nekoč postali profesionalci. Presojati ga moramo po tem, koliko prispeva k telesnemu razvoju vseh otrok/mladih, ki so člani kluba in del trenažnega procesa.

To pa spremeni tudi pogled na delovanje klubov. Dostopnost, vključevanje vseh klubskih otrok/mladih, kakovostno strokovno delo (!), razvojna naravnanost, socialna varnost, dolgoročnost in sodelovanje s starši niso več zgolj organizacijska vprašanja. Postanejo pogoji, da lahko nogomet resnično služi čim večjemu številu otrok/mladih in njihovemu razvoju. Seveda, tako velikemu, da je razvojni proces še ustrezno kakovosten.

Razvojni nogomet ne pomeni manj nogometa. Nasprotno, več ustreznega nogometa za vse. Pomeni boljše razumevanje njegovega namena. Nogomet ostaja tekmovalen, visoko intenziven, zahteven in čustven šport. Spremeni pa se način, kako razumemo njegov smisel v otroškem in mladinskem obdobju.

Če želimo bolj zdrave, bolj gibalno pismene, bolj samozavestne in bolje razvite otroke ter mladostnike (ne le izbranih, ampak čim več njih) potem mora biti organizirani otroški in mladinski nogomet v svojem bistvu razvojni za vse in ne selekcijski med vsemi.

Ne zato, ker bi s tem zmanjševali pomen nogometa, temveč zato, ker le tako razvojne koristi, ki jih nogomet ponuja in jih potrjuje sodobna znanost, ne ostanejo privilegij peščice, ampak postanejo dostopne ter koristne čim več otrokom in mladostnikom.