Spet se je tresla gora. In tudi tokrat se bo rodila miš!

Leporečenje, besedičenje in ukvarjanje s posledicami. Sistem ostaja nedotaknjen.

Na otroškem nogometnem turnirju v Piranu so se stepli starši. Pred očmi desetletnih nogometašev je prišlo do fizičnega obračuna, tekma je bila prekinjena, posredovala je policija. Otroci, zaradi katerih naj bi bil dogodek sploh organiziran, so bili priča prizorom, ki v športu, družbi nimajo kaj iskati.

VIR

Čeprav v tem razmišljanju izhajam iz nogometa, problematika nikakor ni omejena zgolj nanj. Podobni vzorci tekmovalne usmerjenosti, poudarjanja rezultatov in pritiskov odraslih so prisotni tudi v drugih športnih panogah, denimo košarki, odbojki, rokometu in številnih drugih. Zato se vprašanja, ki jih odpiram, nanašajo na otroški šport precej širše, predlagane spremembe pa bi bilo smiselno obravnavati tudi zunaj nogometa.

Sledilo je pričakovano. Zgražanje javnosti, obsodbe nasilja, pozivi k spoštovanju, športnemu vedenju in odgovornosti odraslih. Sprejeti so bili tudi ostri ukrepi. Nekateri starši ne bodo smeli več spremljati tekem, zaradi ravnanja enega od staršev pa je bil iz kluba izključen celo otrok. Vse to spremlja znana retorika, lepa navzven, a puhla in dvolična: otroci morajo biti na prvem mestu, šport mora povezovati, rezultat ni najpomembnejši, nasilje nima prostora v nogometu.

Lepo. Toda kaj bomo dejansko spremenili? Spet se je tresla gora. In tudi tokrat se bo rodila miš.

Vedno znova zdravimo posledice

Najprej mora biti nekaj povsem jasno. Za nasilje so odgovorni tisti, ki ga izvajajo. Primitivno vedenje, žaljenje, grožnje in fizično obračunavanje nimajo opravičila. Tudi alkohol, ki je pogosto spremljevalec športnih dogodkov in lahko dodatno zmanjša samonadzor, ne odvezuje nikogar odgovornosti. Posamezniki morajo za svoja dejanja odgovarjati, po potrebi tudi z ustreznimi sankcijami.

Toda ali smo s tem rešili problem? Če staršu prepovemo obisk tekem, smo odstranili posameznika, ki je povzročal težave. Če izrečemo kazen, smo se odzvali na nedopustno dejanje. Če organizator napiše sporočilo o spoštovanju, smo ponovno povedali nekaj, s čimer se načeloma vsi strinjamo. Nič od tega pa še ne pomeni, da smo spremenili okoliščine, v katerih takšni dogodki nastajajo.

Prav tu vidim osrednjo težavo našega odzivanja na probleme v otroškem športu. Ukvarjamo se s tistim, kar je vidno, glasno in škandalozno, precej manj pa s tistim, kar se dogaja vsak teden, na številnih igriščih, in kar smo že zdavnaj sprejeli kot nekaj običajnega. Grozljivo!

Morda pa je čas, da si priznamo še nekaj neprijetnega. Družba je takšna, kakršna je. Med starši so ljudje z različnimi vrednotami, pričakovanji, sposobnostmi obvladovanja čustev in razumevanjem športa. Vedno se bo našel kdo, ki bo pretiraval, žalil, izgubil nadzor ali se vedel primitivno. Če temu dodamo še močna čustva, pretirano navezanost na rezultat in včasih alkohol, dobimo okoliščine, v katerih so konflikti precej bolj verjetni. Lahko si še naprej želimo, da bi bili vsi odrasli razumni, zreli in spoštljivi, toda dosedanje izkušnje nam kažejo, da takšnega vedenja ne moremo pričakovati od vseh.

Zato odgovornosti za primerno športno okolje ne moremo prepustiti zgolj njihovi zrelosti. Če odrasli niso sposobni prilagoditi svojega vedenja potrebam otrok, morajo organizatorji prilagoditi sistem, v katerem odrasli sodelujejo. Pravila in organizacija tekmovanj morajo upoštevati tudi dejanske značilnosti družbe, ne zgolj idealne predstave o tem, kako naj bi se ljudje vedli.

Ne potrebujemo še več ukrepov za odpravljanje posledic. Potrebujemo spremembo sistema, ki te posledice pomaga ustvarjati.

Kaj ima s tem številčni rezultat in zbiranje točk?

Zelo veliko. Ne trdim, da številčni rezultat vsake tekme povzroči nasilje. Prav tako ne trdim, da bi z njegovo odpravo izginili primitivnost, agresivnost ali neodgovorno vedenje odraslih. Trdim pa nekaj drugega: številčni rezultat, zbiranje točk in lestvica so osrednji mehanizmi, s katerimi v otroški nogomet vnašamo pritisk, primerjanje, dokazovanje in konflikte.

Še večji problem kot številčni rezultat posamezne tekme pa so točkovanje, lestvice in končne razvrstitve. Rezultat posamezne tekme je trenutna informacija o tem, koliko zadetkov sta dosegli ekipi. Ko pa začnemo rezultate pretvarjati v točke, oblikovati lestvice in razvrščati ekipe, posamezna tekma dobi povsem drugačen pomen. Postane sredstvo za doseganje položaja na lestvici, napredovanje, osvojitev prvenstva ali dokazovanje uspešnosti.

Takrat ni več pomembno zgolj, kako otrok igra, kaj se uči in kako napreduje. Pomembno postane, koliko točk je njegova ekipa osvojila, na katerem mestu je in ali lahko prehiti nasprotnika. Vsaka naslednja tekma je obremenjena s prejšnjimi rezultati in pričakovanji glede končne razvrstitve. Prav lestvice in točkovanje ustvarjajo trajen rezultatski pritisk, ki presega posamezno tekmo.

In to ni nepomembna podrobnost. Je vprašanje, kako smo organizirali celoten sistem. Ko začnemo javno objavljati gole, zbirati točke, razvrščati ekipe, določati zmagovalce, poražence in končne uvrstitve, ustvarimo merilo, ki je preprosto, vsem razumljivo in zelo privlačno. Kdo je boljši? Tisti, ki je zmagal. Kdo je uspešen trener? Tisti, katerega ekipa zmaguje. Kateri klub dobro dela? Tisti, ki osvaja turnirje in zaseda najvišja mesta na lestvicah.

Seveda lahko ob tem ponavljamo, da rezultat ni najpomembnejši. Toda če je organizacija tekmovanja podrejena prav rezultatu, točkam in razvrstitvam, naša sporočila izgubijo verodostojnost. Otroci in odrasli se namreč ne učijo samo iz tega, kar jim govorimo. Učijo se predvsem iz tega, kar počnemo, nagrajujemo in postavljamo v ospredje.

Če rezultat ni najpomembnejši, zakaj je potem osrednje merilo turnirja? Če so vsi otroci enako pomembni, zakaj nekateri igrajo večino tekem, drugi pa čakajo na klopi ali sploh niso izbrani? Če je cilj razvoj, zakaj se trenerjeve odločitve tako pogosto prilagajajo možnosti trenutne zmage?

Sistem govori glasneje od naših lepih besed! Ali se res še vedno slepimo, da lahko vzgajamo z besedami, ne pa z zgledom in vzorom?

Turnirji: prostor, kjer se problem še posebej stopnjuje

O problematiki otroških nogometnih turnirjev govorim in pišem že dolgo. To ni stališče, ki bi ga oblikoval ob zadnjem incidentu ali kot odziv na izjave posameznega kluba. Že pred leti sem opozarjal, da turnirji v obliki, kakršna se je uveljavila v otroškem nogometu, pogosto niso v skladu z razvojnimi potrebami otrok. V prispevkih Turnirji niso razvoj in Zmaga brez igre sem opozarjal na posledice pretirane turnirske usmerjenosti: zgodnjo selekcijo, podrejanje učenja rezultatu, pritiske na otroke, napačno motivacijo (zunanja ≠ notranja) in vse večje poseganje odraslih v otroško igro.

To stališče zagovarjam tudi v praksi. V NK Dlan Logatec se turnirjev udeležujemo zelo selektivno. So obrobni del našega tekmovalnega programa, saj dajemo prednost redni celoletni vadbi, rednim pripravljalnim in prvenstvenim tekmam ter dolgoročnemu razvoju vseh igralcev.

Turnirji imajo pri tem posebno vlogo. Na običajni tekmi se rezultat oblikuje v okviru enega srečanja, na turnirju pa se pogosto vse stopnjuje. Več tekem v kratkem času, zbiranje točk, razvrščanje, napredovanje, izločanje, odločilne tekme, finale, pokali in razglasitve. Vsaka naslednja tekma lahko postane pomembnejša od prejšnje, vsaka napaka lahko pomeni izpad, vsak gol pa lahko odloča o tem, ali bo ekipa nadaljevala tekmovanje. Ob igrišču odrasli vse to spremljajo, komentirajo in pogosto lahko doživljajo precej bolj čustveno kot otroci.

Turnir tako hitro postane prizorišče dokazovanja trenerjev, klubov in staršev. Otroci igrajo, odrasli pa skozi njihov rezultat iščejo potrditev lastnih pričakovanj, ambicij in predstav o uspehu. Ob tem se pojavljajo tudi drugi interesi. Turnirji so postali pomemben del športne ponudbe, promocije klubov, družabnega življenja staršev in v številnih primerih tudi poslovne dejavnosti organizatorjev. Več turnirjev, več tekem, več pokalov, več objav na družbenih omrežjih.

Pri tem se moramo dotakniti še ene neprijetne resnice. Ali si odrasli sploh želijo drugače organiziranih otroških tekmovanj? Turnir brez lestvic, točk, izločilnih tekem in zmagovalca je za marsikaterega starša in trenerja verjetno precej manj privlačen. Manj je napetosti, adrenalina, dokazovanja in priložnosti za slavljenje zmage. Toda prav to odpira vprašanje, komu so takšni turnirji pravzaprav namenjeni. Otrokom, ki potrebujejo kakovostno igralno izkušnjo, ali odraslim, ki skozi njihove dosežke iščejo potrditev lastne uspešnosti, pomembnosti in vrednosti? Pri nekaterih ne gre več zgolj za veselje ob otrokovi igri, temveč za zadovoljevanje lastnih psiholoških potreb. Kadar odrasel človek svojo osebno vrednost, samopodobo in občutek uspešnosti gradi na rezultatu desetletnega otroka, se moramo vprašati, čigave potrebe otroški šport v resnici zadovoljuje. In če je za uspešno prodajo otroškega turnirja nujno, da ustvarimo rezultatsko napetost, lestvice in zmagovalce, je to predvsem opozorilo o vrednotah odraslih, ne dokaz, da otroci takšno tekmovanje potrebujejo.

Toda ali to pomeni tudi več razvoja? Število odigranih tekem in osvojenih pokalov samo po sebi ne pove skoraj ničesar o kakovosti razvoja vseh otrok v ekipi.

Še posebej problematično je, da turnirji ponekod postajajo celo pomembnejši od rednega tekmovalnega programa. Namesto da bi bili občasna dopolnitev redne dejavnosti, postajajo osrednji cilj sezone, merilo uspešnosti ekip in razlog za prilagajanje celotnega procesa vadbe. To je povsem napačna usmeritev.

Ob tem je treba opozoriti na posebno protislovje. V rednem tekmovalnem programu MNZ Ljubljana se do vključno kategorije U11 uradne lestvice ne vodijo. To je pomembna in pravilna razvojna usmeritev, ki jo velja jasno podpreti. Otroci igrajo redne tekme, imajo nasprotnike, doživljajo zmage in poraze, vendar njihovega sodelovanja ne spremlja uradno razvrščanje ekip po točkah. V kategorijah U13 in U15 pa se lestvice že vodijo. Prav tu vidim prostor za nadaljnjo sistemsko spremembo.

Toda prav v mlajših kategorijah, kjer redni tekmovalni program ne predvideva uradnih lestvic, organizatorji številnih turnirjev ponovno uvajajo zbiranje točk, razvrščanje ekip, izločilne tekme in končne uvrstitve. Podobno velja za različne zimske lige, ki se pogosto organizirajo v obdobju med rednimi tekmovanji. Tudi tam se otroške tekme nemalokrat spreminjajo v zbiranje točk, spremljanje lestvic in lovljenje končnih uvrstitev. Dejstvo, da tekmovanje poteka pozimi ali v dvorani, ne spremeni njegovih razvojnih zahtev.

Kar je redni tekmovalni sistem z razvojnega vidika že ustrezno uredil (!), organizatorji turnirjev in zimskih lig ponovno uvajajo skozi stranska vrata. Tako otroci v redni ligi igrajo brez uradnih lestvic, na turnirjih ali med zimskim premorom pa se znajdejo v tekmovalnem okolju, kjer so prav lestvice, točke in pokali glavna vsebina. To ni pošteno do otrok.

Toda moj predlog se tu ne konča. Če smo pri najmlajših kategorijah že prepoznali razvojni pomen tekmovanja brez uradnih lestvic, zakaj tega načela ne bi razširili še na U13 in U15? Obenem pa bi morali v vseh kategorijah do vključno U15 narediti še korak naprej in odpraviti tudi javno objavljanje številčnih rezultatov tekem.

Odgovornost pri tem ni zgolj na organizatorjih. Takšna tekmovanja obstajajo tudi zato, ker se jih klubi udeležujejo, jih vključujejo v svoje programe in jim s tem dajejo pomen. Organizatorji ponujajo tisto, po čemer obstaja povpraševanje, klubi pa s svojo udeležbo takšno ponudbo ohranjajo. Ne moremo se sklicevati na razvojno usmerjenost rednega tekmovalnega sistema, hkrati pa množično sodelovati na dogodkih, ki temeljijo na ravno nasprotnih načelih. Odgovornost za takšno stanje je zato skupna: nosijo jo organizatorji, klubi in njihova strokovna vodstva oz. trenerji.

Turnirji in zimske lige ne smejo postati glavno tekmovanje otrok. Temelj morajo ostati redna, kakovostno vodena (pedagoško-didaktično) celoletna vadba, ustrezno organiziran redni tekmovalni program in dolgoročen razvoj. Še posebej problematično pa je, kadar se rezultatska logika turnirjev in zimskih lig prenaša tudi v redni tekmovalni program, čeprav ta pri mlajših kategorijah ne predvideva uradnih lestvic. Številčni rezultati, primerjanje ekip in pričakovanja odraslih lahko še vedno vplivajo na izbor igralcev, minutažo, način igre in ravnanje trenerjev. Namesto da bi bila tekma prostor učenja, postane prostor dokazovanja.

Otroci potrebujejo tekmovanje. Ne potrebujejo pa tekmovanja odraslih.

Tu je treba odpraviti pogosto napačno razumevanje. Zagovarjanje razvojno usmerjenega otroškega nogometa ne pomeni nasprotovanja tekmovanju. Nasprotno. Tekma je izjemno pomemben del nogometnega razvoja. Otroci potrebujejo nasprotnike, izzive, negotovost, napake, uspehe, neuspehe in izkušnje odločanja v resničnih igralnih okoliščinah. Otroci želijo igrati, doseči gol, premagati nasprotnika in se veseliti. Vse to je naravno in pomembno.

Toda želja otroka po zmagi ni isto kot sistem, ki iz številčnega rezultata, točk in lestvic ustvarja osrednje merilo uspešnosti.

Otrok lahko v posameznem trenutku ve, da je dosegel gol ali da je njegova ekipa prejela več zadetkov. Za to ne potrebuje javnega objavljanja rezultatov, lestvic, zbiranja točk, izločilnega sistema in razglasitve najboljših ekip. Prav tako ne potrebuje odraslih, ki njegovo trenutno uspešnost spreminjajo v dokaz njegove vrednosti ali prihodnjega potenciala.

Tekmovanje mora ostati sredstvo razvoja, ne njegov gospodar. Zato se moramo vprašati, kaj otroku dejansko prinese uradno beleženje in javno poudarjanje številčnega rezultata v najmlajših starostnih kategorijah. Še posebej pa, kaj mu prinašajo točke, lestvice in končne razvrstitve. Katere razvojne cilje s tem uresničujemo? In katerih se zaradi tega odpovedujemo? To niso vprašanja, na katera bi smeli odgovarjati zgolj s tradicijo ali stavkom, da je nogomet pač tekmovalen šport.

Ko kaznujemo otroka zaradi odraslega

Odziv NK Pobrežje je v enem delu pomemben in vreden pozornosti. Klub je javno opozoril na problem rezultatov in razvrščanja na otroških turnirjih ter napovedal odmik od turnirjev, na katerih sta v ospredju rezultat in končna uvrstitev. Takšno odločitev pozdravljam. Toda na to problematiko opozarjam že dolgo. Zato takšnega stališča ne predstavljam kot pridruževanje pobudi NK Pobrežje, temveč kot nadaljevanje svojega dolgoletnega opozarjanja na neustrezno organizacijo otroških tekmovanj.

Precej več pomislekov pa imam glede izključitve otroka zaradi ravnanja njegovega starša. Otrok ne izbira vedenja svojih staršev in ne more prevzeti odgovornosti za njihove izbruhe, odločitve ali nasilje. Če ga zaradi tega izključimo iz kluba, mu lahko odvzamemo prav tisto, kar bi ga moralo varovati: redno športno dejavnost, prijatelje, trenerja, pripadnost skupini in možnost razvoja.

Ali ni to svojevrstno protislovje? Odrasli ravnajo neodgovorno, posledice pa občuti otrok.

Tudi splošna prepoved obiskovanja tekem za vse starše odpira vprašanje sorazmernosti. Zakaj bi morali posledice ravnanja posameznikov nositi tudi tisti, ki otrokom zagotavljajo podporo in se vedejo spoštljivo? Razumem potrebo po odločnem odzivu, toda odločnost ukrepa še ni dokaz njegove pravilnosti ali učinkovitosti.

Sankcioniranje je potrebno, vendar ni isto kot preprečevanje. Še pomembneje pa je, da sankcije ne smejo zasenčiti razprave o sistemu, zaradi katerega se podobni pritiski vedno znova pojavljajo.

Otroški nogomet ni profesionalni nogomet v malem

To misel ponavljam že dolgo in vedno znova se vračam k njej. Otroško-mladinski šport ni pomanjšana različica profesionalnega športa. Njegov temeljni namen ni ustvarjanje zmagovalcev turnirjev, temveč razvoj otrok in mladih skozi redno, strokovno vodeno športno dejavnost.

Pri tem ne govorimo zgolj o nogometnem znanju. Govorimo o gibalnem, fizičnem, duševnem in socialnem razvoju, o sodelovanju, odgovornosti, samostojnosti, vztrajnosti, spoštovanju in notranji motivaciji. Govorimo tudi o tem, da čim več otrok čim dlje ostane v športu.

Če pa otroški nogomet organiziramo po logiki odraslega tekmovalnega športa, dobimo pričakovane posledice: poudarjanje trenutne uspešnosti, zgodnje izločanje, privilegiranje telesno razvitejših otrok, zmanjševanje igralnega časa in vse večje pritiske. V takšnem okolju ni nenavadno, da tudi odrasli začnejo razmišljati predvsem skozi zmage in poraze.

Posebej zaskrbljujoče je tudi vedenje nekaterih trenerjev ob igrišču. Vse pogosteje opažam kričanje na igralce, neprestano ukazovanje, očitanje napak, žaljenje in poniževanje otrok. Trenerji tekmo doživljajo kot osebni obračun, igralci pa postajajo sredstvo za uresničevanje njihovih pričakovanj. Ob tem je zanimivo, kako pogosto okolica takšno vedenje sprejema kot nekaj običajnega. Trener je pač temperamenten, zavzet, živi za nogomet, želi zmagati. Toda kričanje ni strokovnost, poniževanje ni motivacija in izguba samonadzora ni dokaz predanosti delu. Prav nasprotno. Trener, ki med tekmo ne obvladuje lastnih čustev, težko ustvarja okolje, v katerem naj bi se otroci učili samostojnega odločanja, odgovornosti in zdravega odnosa do napak. Če odrasli od otrok pričakujemo samonadzor, spoštovanje in odgovornost, bi morali te lastnosti najprej pokazati sami.

Zakaj bi jih presenetilo, da starši rezultatu pripisujejo tolikšen pomen, če jim tekmovalno okolje nenehno sporoča, da je prav rezultat najpomembnejši? Ne moremo ustvarjati rezultatsko usmerjenega okolja in nato pričakovati, da se bodo vsi udeleženci vedli, kot da rezultat ni pomemben.

To je eno temeljnih protislovij današnjega otroškega nogometa.

Kdo mora pravzaprav ukrepati?

Po vsakem incidentu se odgovornost hitro prenese na starše. Pozivamo jih k spoštovanju, umirjenosti in primernemu navijanju. Seveda morajo starši prevzeti svoj del odgovornosti. Toda kdo določa tekmovalni sistem? Kdo odloča o beleženju rezultatov, točkovanju, lestvicah, razvrščanju, pravilih turnirjev in načinu vrednotenja uspešnosti? Kdo odloča, kakšno tekmovalno okolje bomo ponudili devet-, enajst- ali trinajstletnim otrokom oz. mladim?

Starši tega praviloma ne določajo. Odgovornost za sistem nosijo predvsem nogometne zveze, organizatorji tekmovanj, klubi in njihova strokovna vodstva oz. trenerji. Zato je tudi odgovore treba iskati najprej tam.

Ne zadostuje, da nogometna zveza ali klub po incidentu objavi sporočilo o pomenu spoštovanja. Potrebne so konkretne spremembe tekmovalnih pravil in meril uspešnosti. Pri tem ni treba spregledati dobrih rešitev, ki že obstajajo. V MNZ Ljubljana se do vključno U11 uradne lestvice ne vodijo. Zakaj tega načela ne bi razširili še na U13 in U15? Zakaj ne bi hkrati opustili tudi javnega objavljanja številčnih rezultatov in enaka pravila uveljavili pri turnirjih in zimskih ligah? Zakaj ne bi turnirjev preprosto organizirali brez izločanja in končnih razvrstitev, pri čemer bi vsi otroci imeli zagotovljene primerljive možnosti igranja?

In zakaj bi otroški turnir sploh moral imeti izločilni del? Zakaj ne bi zadostovalo, da ekipe po vnaprej določenem razporedu odigrajo dogovorjeno število tekem, otroci pridobijo igralne izkušnje in se dogodek s tem zaključi? Kaj razvojno pomembnega pridobimo s četrtfinali, polfinali in finalom, česar otrokom ne bi mogli ponuditi že v rednem igralnem delu? Izločilni sistem praviloma pomeni, da nekateri otroci igrajo naprej, drugi pa končajo, in to na podlagi trenutnega rezultata. Če je naš namen omogočiti kakovostno igralno izkušnjo čim več otrokom, se moramo vprašati, zakaj takšno razvrščanje sploh potrebujemo.

In če organizatorji že vztrajajo pri turnirskem sistemu s skupinami, napredovanjem in finalom, zakaj ne bi ekip, ki napredujejo, preprosto določili z žrebom? Predlog se morda sliši nenavadno, celo absurdno, vendar se je vredno vprašati, kaj je pri otroškem turnirju sploh pomembnejše: da otroci odigrajo kakovostne tekme in pridobijo nove izkušnje ali da na koncu za vsako ceno določimo zmagovalca? Če je namen razvoj, potem napredovanje na podlagi številčnega rezultata ni nujno. Žreb bi vsaj odstranil del pritiska, povezanega z zbiranjem točk in lovljenjem končne uvrstitve, ter pokazal, da je mogoče tekmovalni dogodek organizirati tudi drugače.

Če se nam zdi žreb pri otroških turnirjih absurden, zakaj se nam ne zdi absurdno, da desetletnike razvrščamo po točkah in gol razliki, kot bi šlo za profesionalno prvenstvo?

Ob tem se bo zagotovo pojavil tudi pomislek, da otroci za kakovosten razvoj potrebujejo čim bolj enakovredne nasprotnike. Da tekma, na kateri denimo ekipa A premaga ekipo B z 10 : 0, ne prinaša ustrezne razvojne koristi, saj ena ekipa nima dovolj odpora, druga pa je povsem podrejena. S tem izhodiščem se lahko strinjam. Toda vprašati se moramo, zakaj je do tako velike razlike sploh prišlo in kaj bi morali spremeniti, da do nje ne bi prihajalo.

Če ekipa A nastopa z izbranimi, trenutno najuspešnejšimi igralci, ekipa B pa vključuje širšo skupino otrok brez primerljive selekcije, ne primerjamo dveh enako oblikovanih skupin. Primerjamo tudi dva različna pristopa k delu z otroki. Pri tem ne gre zgolj za izbor najboljših igralcev znotraj posameznega kluba. Nekateri klubi že v najmlajših kategorijah zbirajo najbolj izstopajoče otroke tudi iz drugih klubov in okolij. Tako nastajajo ekipe, sestavljene iz posebej izbranih igralcev, ki jih nato primerjamo z ekipami klubov, ki vključujejo predvsem otroke iz svojega lokalnega okolja. Ob takšnih razlikah v izhodiščih se moramo vprašati tudi, ali so ti igralci res toliko boljši oziroma ali njihova premoč dejansko odraža kakovost razvojnega dela kluba ali predvsem posledice zgodnjega zbiranja trenutno najuspešnejših posameznikov.

Če bi vsi klubi omogočali sodelovanje širšemu krogu igralcev, namesto da že pri najmlajših oblikujejo ekipe predvsem iz trenutno najboljših, bi bile tudi razlike med ekipami praviloma manjše. Sposobnosti otrok so v populaciji različno razporejene, približno po Gaussovi krivulji. Če pa iz te razporeditve v enem klubu izberemo predvsem njen uspešnejši del, v drugem pa vključimo celotno skupino, velike razlike ne bi smele biti presenečenje. Seveda bi razlike med ekipami še vedno obstajale, vendar bi bile ob primerljivejšem vključevanju otrok praviloma manj izrazite.

In tudi če ima ena ekipa izrazito premoč, se moramo vprašati, zakaj bi njen trener sploh želel nasprotnika premagati z 10 : 0. Kaj s tem pridobijo njegovi igralci in kaj igralci nasprotne ekipe? Ko ekipa povede za npr. tri zadetke, bi moral razvojno usmerjen trener že sam prilagoditi svoje odločitve: omogočiti več igralnega časa tistim, ki sicer igrajo manj, spremeniti razporeditev igralcev in ustvariti drugačne igralne izzive. Ne zato, da bi umetno preprečeval zmago, temveč zato, ker mora biti njegov cilj razvoj vseh otrok, ne povečevanje razlike v zadetkih.

Poleg tega lahko organizatorji v pravila tekmovanja vključijo preproste prilagoditve, ki pomagajo vzpostavljati primernejše razmerje moči. Ena od možnosti je, da ekipa, ki zaostaja za določeno število zadetkov, začasno pridobi dodatnega igralca. Takšna in podobna pravila ne odpravljajo tekmovalnosti, temveč omogočajo, da tekma ostane izziv za obe ekipi. Enakovrednosti tekem torej ni treba zagotavljati zgolj s selekcioniranjem otrok. Zagotavljamo jo lahko tudi z ustrezno organizacijo, prilagojenimi pravili in predvsem odgovornim ravnanjem trenerjev.

Pojavil se bo verjetno še en ugovor: kako pa bomo brez zgodnje selekcije prepoznali najbolj nadarjene igralce in oblikovali reprezentance? Toda zakaj bi morali že pri tako mladih otrocih sploh oblikovati reprezentance? Kakšen razvojni namen ima zgodnje razvrščanje otrok na izbrane in neizbrane ter kakšne posledice ima to za njihovo motivacijo, vključevanje in nadaljnji razvoj? Otroci se razvijajo različno hitro, njihova trenutna uspešnost pa še zdaleč ni zanesljivo merilo njihovega dolgoročnega potenciala.

In tudi če želimo najbolj izstopajočim igralcem omogočiti dodatne razvojne izzive, za to ne potrebujemo rezultatsko usmerjenih klubskih tekmovanj, lestvic in zgodnjega zbiranja najboljših otrok v posameznih klubih. Prepoznavanje nadarjenosti in vključevanje v dodatne razvojne programe lahko potekata ločeno od rednega klubskega tekmovanja. Tako kot doslej lahko klubi predlagajo oziroma usmerjajo trenutno najbolj izstopajoče igralce v regijske centre in druge programe nogometnih zvez, kjer se jim omogočijo dodatne strokovne spodbude in zahtevnejši igralni izzivi. Pri tem mora biti vključevanje odprto za poznejši razvoj in napredek drugih otrok, ne pa razumljeno kot dokončna razvrstitev njihove nadarjenosti. Zato zgodnje oblikovanje reprezentanc ni argument za ohranjanje točkovanja, lestvic in selekcijskih pritiskov v rednem otroškem nogometu.

Zakaj ne bi uspešnosti trenerjev in klubov vrednotili po kakovosti dela (pedagoško-didaktično), vključevanju vseh otrok, njihovem napredku (vsakega otroka) in dolgoročni udeležbi v športu (čim večjega števila otrok)? Zakaj bi moral biti uspešen tisti klub, ki pri desetletnikih osvoji največ pokalov, in ne tisti, ki največ otrokom omogoči kakovosten razvoj?

Takšne spremembe ne pomenijo odprave tekmovanja. Pomenijo, da tekmovanje prilagodimo njegovemu dejanskemu namenu.

Pri tem tudi organizatorjem turnirjev ni treba izgubiti svoje dejavnosti. Spremeniti morajo predvsem njeno vsebino in namen. Še vedno lahko organizirajo kakovostne nogometne turnirje, na katerih se zbere veliko ekip, otroci odigrajo več tekem, starši se družijo, organizatorji pa ustvarjajo prihodke. Za to niso potrebni točke, lestvice, izločilne tekme in razglasitve zmagovalcev.

Turnir lahko ostane turnir. Ni ga treba preimenovati v igralni dan, festival nogometa ali kakšno drugo obliko srečanja. Ohranimo lahko njegovo ime, organizacijo, razpored tekem, sodelujoče ekipe in družabni značaj. Spremenimo predvsem to, da se tekme ne igrajo zaradi uradnega rezultata, zbiranja točk in končne razvrstitve, temveč zaradi igralne izkušnje in razvoja otrok. Poslovni interes organizatorjev in razvojni interes otrok se ne izključujeta. Potrebna je predvsem pripravljenost, da organizacijo turnirjev prilagodimo otrokom, namesto da otroke prilagajamo ustaljenemu načinu organizacije turnirjev.

Rešitev je preprostejša, kot si mislimo

Po vseh razpravah o problemih otroškega nogometa želim tokrat povsem konkretno predstaviti rešitev, ki po mojem mnenju ne zahteva velikih organizacijskih sprememb, dodatnih sredstev ali zapletenih pravilnikov.

Rešitve ni treba iskati od začetka. V rednem tekmovalnem programu MNZ Ljubljana že poznamo tekmovanja brez uradnih lestvic, in sicer do vključno U11. To je pomembna in pravilna razvojna usmeritev. Predlagam, da to načelo razširimo še na kategoriji U13 in U15 ter ga dosledno uveljavimo tudi pri turnirjih in zimskih ligah. Obenem pa moramo narediti še korak naprej in odpraviti tudi javno objavljanje številčnih rezultatov posameznih tekem.

Predlog je preprost: do vključno U15 naj se v otroškem nogometu ne objavljajo številčni rezultati tekem, ne zbirajo točke, ne vodijo javne lestvice in ne določajo končne razvrstitve ekip.

To je bistvo predloga. Vse drugo lahko ostane tako, kot je.

Tekmovanja pod okriljem Nogometne zveze Slovenije (NZS) in medobčinskih nogometnih zvez (MNZ) bi potekala naprej. Ekipe bi bile vključene v lige, razporedi tekem bi ostali, klubi bi gostovali in igrali domače tekme, sodniki bi opravljali svoje delo, trenerji bi vodili ekipe, otroci pa bi se še naprej pomerjali z vrstniki. Ničesar od tega ni treba ukiniti.

Javno bi bili dostopni razporedi tekem, podatki o sodelujočih ekipah ter informacije o kraju in času posameznih srečanj. Številčni rezultati tekem, točke, lestvice in končne razvrstitve pa ne bi bili javno dostopni.

Če zveza rezultate potrebuje za organizacijo tekmovanj, denimo za razporejanje ekip v ustrezne kakovostne ravni ali napredovanje v višjo ligo, jih lahko zbira in uporablja interno. Takšni podatki naj bodo dostopni izključno pristojnim osebam za vodenje tekmovanj, ne pa javnosti. Njihov namen mora biti organizacijski, ne javno vrednotenje uspešnosti otrok, trenerjev in klubov.

Javno objavljanje in razširjanje številčnih rezultatov otroških tekem naj ne bo dovoljeno niti klubom, trenerjem, organizatorjem turnirjev ali drugim udeležencem. To pravilo bi moralo biti jasno določeno v tekmovalnih pravilnikih in veljati enotno za redna tekmovanja, turnirje in zimske lige. Sicer bi se ponovno zgodilo prav to, kar opažamo že danes: razvojno usmerjena pravila rednega tekmovalnega programa bi organizatorji drugih tekmovanj in sodelujoči klubi obšli z javnim objavljanjem rezultatov, točkovanjem in razvrščanjem ekip.

Otroci bi še vedno igrali na zmago, se veselili zadetkov, doživljali uspehe in neuspehe ter se učili tekmovati. Predlog seveda ne pomeni, da bi otroci prenehali šteti gole med igro ali da ne bi vedeli, kdo je na posamezni tekmi dosegel več zadetkov. Razlika je med doživljanjem rezultata med igro in njegovim uradnim beleženjem, javnim objavljanjem ter uporabo za razvrščanje ekip. Otroci za tekmovalno izkušnjo ne potrebujejo javne evidence svojih zmag in porazov.

S tem ne bi odpravili tekmovalnosti, temveč bi odstranili pomemben del zunanjega pritiska, ki ga odrasli vnašamo v otroški nogomet. Trenerji bi imeli več prostora za razvojne odločitve, vključevanje vseh igralcev in dolgoročno načrtovanje, klubi pa manj razlogov, da svojo uspešnost dokazujejo s številčnimi rezultati in položajem na lestvici.

Prav zato menim, da je rešitev izvedljiva. Ne zahteva nove infrastrukture, dodatnih zaposlenih ali spreminjanja celotnega koledarja. Zahteva predvsem odločitev odgovornih, da do vključno U15 tekmovanja ne bodo več temeljila na javnem rezultatskem vrednotenju ekip.

Tekmovanje ostane. Odpravimo javno rezultatsko vrednotenje otrok.

In prav v tem je največji izziv. Ne v organizaciji, temveč v pripravljenosti, da spremenimo svoje razumevanje uspešnosti otroškega nogometa.

Rešitve obstajajo. Manjka pripravljenost na spremembe.

Tudi sistem Razvojni nogomet temelji na drugačnem razumevanju vloge igralca, trenerja, staršev, kluba, tekmovanja in nogometnih zvez. Njegovo temeljno izhodišče je, da mora biti tekmovanje sredstvo razvoja, da otrok ni sredstvo za doseganje rezultata in da uspešnosti dela z otroki ne moremo presojati zgolj skozi zmage in poraze.

To niso rešitve, ki bi nastale zaradi zadnjega incidenta. O njih govorim in pišem že dlje časa, nekatere pa uresničujemo tudi pri delu v NK Dlan Logatec. Dogodek v Piranu zato zame ni odkritje novega problema. Je še eno opozorilo na problem, ki ga že dolgo poznamo, a ga ne odpravljamo pri njegovih temeljih.

Seveda sprememba tekmovalnega sistema ne bo čez noč odpravila vseh neprimernih vedenj. Tudi v razvojno usmerjenem okolju se lahko pojavijo konflikti, agresivnost in neodgovorni posamezniki. Toda to ni argument za ohranjanje sistema, ki po nepotrebnem ustvarja dodatne pritiske.

Če lahko določene okoliščine izboljšamo, zakaj jih ne bi? Če vemo, da javno poudarjanje številčnih rezultatov pri najmlajših pogosto spodbuja kratkoročno usmerjenost in dokazovanje, zakaj vztrajamo pri njihovem objavljanju? Če vemo, da točkovanje in lestvice še dodatno stopnjujejo tekmovalni pritisk, zakaj jih ohranjamo tam, kjer jih še imamo, ali ponovno uvajamo na turnirjih in v zimskih ligah? Če vemo, da turnirsko razvrščanje vpliva na izbor igralcev in njihovo minutažo, zakaj ga predstavljamo kot nepogrešljiv del razvoja?

In če ves čas ponavljamo, da so otroci pomembnejši od rezultata, zakaj tega končno ne pokažemo tudi z organizacijo tekmovanj? Mar ni to dvoličnost?

Tudi tokrat se bo rodila miš

Čez nekaj dni bodo medijske objave o pretepu v Piranu izgubile aktualnost. Prišle bodo nove novice, nove tekme, novi turnirji. Morda bodo sprejeti še kakšni pravilniki, morda bodo organizatorji pripravili dodatna navodila za starše, morda bomo ob igriščih ponovno brali napise o spoštovanju in športnem vedenju.

Vse lepo in prav. Toda če bomo naslednji konec tedna ponovno organizirali otroške turnirje z enakimi pravili, enakim poudarjanjem številčnih rezultatov, enakim točkovanjem, lestvicami in razvrščanjem ter enakimi merili uspešnosti, se bistveno ne bo spremenilo nič. Spremenili bomo odziv na posledice, ne pa okoliščin, ki jih pomagajo ustvarjati.

Zato se ne želim pridružiti zgolj še enemu pozivu k lepšemu vedenju. Takšnih pozivov imamo že dovolj. Ne potrebujemo še več ukrepov za odpravljanje posledic. Potrebujemo spremembo sistema, ki te posledice pomaga ustvarjati.

Če želimo drugačno vedenje odraslih, moramo ustvarjati tudi drugačno športno okolje. Če želimo, da otroci razvijejo zdrav odnos do tekmovanja, jim moramo ponuditi tekmovanje, v katerem njihova vrednost ni odvisna od javno objavljenega številčnega rezultata, točk ali položaja na lestvici. Če želimo, da trenerji delujejo razvojno, jih moramo po razvoju tudi vrednotiti. In če res verjamemo, da so otroci pomembnejši od zmag in pokalov, potem moramo biti pripravljeni spremeniti tudi tisto, kar smo doslej imeli za samoumevno.

Manj leporečenja. Manj besedičenja. Več strokovne odgovornosti in konkretnih sistemskih sprememb.

Sicer se bo gora tresla še velikokrat. In vsakič znova se bo rodila miš.