Pesmi

Nisi nedolžna, ooo, ne, ne!
Si me vsa leta v svoje objeme vabila,
končno zvabila, dobila.

Malo za šalo, o da,
mnogo za res, o ja,
nad tisoč vas gleda,
to je sveta beseda.

Pod samotnimi Golaki se koča pravljična skriva,
se zdi, sta tudi Janko in Metka tod mimo hodila.

Bilo je nekoč,
sem se zaljubil,
tistikrat prvič,
sem se izgubil.

Iz Kota v raj, gorski sijaj.
Dolina ujeta, strmina napeta.
Rjavina čuvajka, skupna je bajka.
Večerni sijaj, srčni dražljaj.
Staničev dom, začetek bo nov.

Oh, ti večna,
zvesta, skrita pot,
večina odriva te v kot.

Zahodnjakom jezik, Koper, vse bi jim k riti znesli,
oni bi radi vse nas, iz domovine odnesli.
Ne pozabite prijatelji, da Trst bil nekoč je naš,
sedaj prodali bi jim radi še cel Kras.

Na železniško postajo prihitiva,
vlaku v naročju že sediva.
Se vmes malo potešiva,
in, v Mariboru že stojiva.

Kamniško-Savinjskim v čast,
to gore so, za osebno rast.
Skrivnostne, skrite od ljudi,
uživačem v samoti, fajn se zdi.

Spoznali smo še pravi čas,
tokrat brez orožja to bo glas.
Vsiljen strah in zlobo zatrimo,
srčni, iskreni med sabo bodimo.

Zajela mesto je norija,
decembra vlada histerija.
Srčna sreča naj bi to bila,
parola, ki vsebine ne pozna.

Energija tvoja, vsakič znova,
mene, vleče,
do gole kože, vsakič znova,
mene, sleče.