Otroško-mladinski šport ni profesionalni šport v malem (2)
V prejšnjem prispevku sem opozoril, da sodobni šport pogosto ne razume samega sebe. Eden največjih razlogov za to je, da otroško-mladinski šport presojamo skozi logiko profesionalnega članskega športa.
Napaka. Otroško-mladinski šport ni profesionalni šport v malem. Čeprav se ta misel zdi samoumevna, se pogosto vedemo, kot da ne drži.
Predstavljajmo si, da bi pri desetih letih odločali, kdo bo nekoč dober zdravnik, učitelj, podjetnik, trgovec, obrtnik ali znanstvenik. Večina ljudi bi hitro ugotovila, da tega preprosto ne moremo vedeti. V športu pa pogosto verjamemo, da lahko pri desetih letih napovemo, kdo bo profesionalni športnik.
Od otrok/mladih pričakujemo stvari, ki pripadajo odraslim profesionalcem:
- rezultat,
- zmago,
- selekcijo,
- učinkovitost,
- status,
- dokazovanje.
Pri tem ne želim kritizirati profesionalnega športa. Nasprotno.
Profesionalni šport ima svojo logiko in svoj namen. Njegov cilj je rezultat. Njegov cilj je zmaga. Njegov cilj je zaslužek. Njegov cilj je iskanje najboljših posameznikov, doseganje vrhunskih rezultatov in razvoj športnikov, ki so sposobni tekmovati na najvišji svetovni ravni.
V takšnem okolju imajo selekcija, konkurenca in učinkovitost povsem logično mesto. Problem nastane takrat, ko to logiko prenesemo v otroško-mladinski šport.
Ko začnemo otroško-mladinski šport razumeti kot pripravo na profesionalni šport. Ko začnemo verjeti, da je glavni namen otroško-mladinskega športa ustvarjanje vrhunskih profesionalnih športnikov. Ko začnemo od otrok in mladih zahtevati stvari, ki nimajo veliko skupnega z njihovim razvojem.
V svojem bistvu pa je otroško-mladinski šport nekaj povsem drugega. Njegov glavni namen ni ustvarjanje profesionalcev. Njegov glavni namen je razvoj otrok/mladih. Pri otroško-mladinskem športu je pomembno:
- da posameznik igra,
- da je v gibanju,
- da pridobiva izkušnje,
- da se uči sodelovanja,
- da razvija samozavest,
- da vztraja,
- da skozi šport raste kot človek.
Pri tem je pomembno ponovno poudariti, da to, da otroci/mladi, ki trenirajo v klubih in nastopajo na tekmah oz. tekmujejo v uradnih ligah športnih zvez (NZS, MNZ), še ne pomeni, da sodelujejo v profesionalnem oz. selekcijskem tekmovalnem športu.
Tekmovanje je tudi del športne (nogometne) vzgoje. Tekmovanje tako ni edini in osnovni namen, ampak eno od sredstev za kakovosten razvoj.
Pravzaprav je tekmovanje za otroke/mlade pogosto zelo pomembno. Predstavlja motivacijo, izziv, vir veselja in pomembno razvojno spodbudo. Otroci/mladi praviloma radi tekmujejo. Tekmovanje jih spodbuja k učenju, napredku, sodelovanju in vztrajnosti.
Vprašanje zato ni, ali otroci/mladi tekmujejo. Vprašanje je, kakšen namen ima to tekmovanje.
- Ali je tekmovanje ustrezno odmerjeno, izbrano in prilagojeno otrokom/mladim?
- Ali tekmovanje služi razvoju otrok/mladih?
- Ali pa otroci/mladi služijo tekmovanju?
Če se tista minimalna verjetnost zadetka na lotu slučajno zgodi in bo nekdo nekoč postal profesionalni športnik/nogometaš ter bo to njegova služba, je to lahko lepa posledica celostnega procesa. Ne more pa biti glavni cilj strokovnega načrtovanja otroško/mladinske športne dejavnosti.
Pa vendar celoten sistem povečini deluje ravno obratno. Zelo zgodaj začnemo govoriti o:
- najboljših,
- elitnih skupinah,
- prvih ekipah,
- perspektivnih posameznikih,
- rezultatih generacije,
- tem, kdo ima prihodnost in kdo je nima.
Kot da lahko pri osmih, desetih ali dvanajstih letih zares vemo, kaj bo nekdo postal čez deset let. Toda razvoj otrok/mladih ni linearen. Nekateri dozorevajo prej. Drugi kasneje. Nekateri so pri desetih letih med najboljšimi in kasneje obstanejo. Drugi so pri desetih letih povsem povprečni, kasneje pa jih vrstniki nikoli več ne ujamejo.
Številne raziskave in praktične izkušnje kažejo, da zgodnja uspešnost pogosto ni najboljši napovednik poznejše uspešnosti. Kljub temu se vedemo, kot da lahko prihodnost otroka zanesljivo napovemo že zelo zgodaj.
To ne velja samo za otroke. V mladinskem športu postane to vprašanje pogosto še pomembnejše. Prav v obdobju odraščanja se številni mladi prvič resneje srečajo s selekcijo, primerjanjem in pritiskom rezultatov.
Prav mladinsko obdobje pogosto pokaže, kako uspešni smo bili pri ustvarjanju odnosa do športa. Mladi, ki so v športu našli veselje, pripadnost in smisel, v njem praviloma ostanejo dlje. Tisti, ki so skozi leta doživljali predvsem pritisk, primerjanje in izločanje, pa pogosto odidejo.
V otroško-mladinskem športu povečini iščemo odgovor na napačno vprašanje. Kdo je danes najboljši? Namesto: kdo bo v športu ostal/vztrajal tudi čez pet ali deset let?
Ko otrok/mladostnik zapusti šport, ne izgubi samo treninga. Izgubi tudi občutek pripadnosti, skupino vrstnikov, gibanje in okolje, v katerem bi lahko rastel. Zato bi moral biti eden najpomembnejših ciljev otroško-mladinskega športa, da otroci/mladi v njem ostanejo. Da v njem najdejo prostor zase. Da se vanj radi vračajo. Da šport postane del njihovega življenja. Ne zato, ker bodo vsi profesionalni športniki. Ampak zato, ker bodo vsi odrasli ljudje.
In prav tukaj se skriva bistvena razlika med otroško-mladinskim in profesionalnim športom. Profesionalni šport išče najboljše. Otroško-mladinski šport bi moral razvijati vse! Ko to razliko pozabimo, začnemo od otrok/mladih pričakovati stvari, ki pripadajo odraslim. Takrat se začnejo številni problemi sodobnega športa. Zato bi si morali vsakodnevno zastavljati preprosti vprašanji:
Ali je cilj otroško-mladinskega športa ustvarjati vrhunske profesionalne športnike? Ali pa predvsem pomagati otrokom/mladim, da skozi šport postanejo najboljša različica sebe?
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Načela razvojno usmerjenega tekmovalnega sistema, ki otroškega in mladinskega nogometa ne obravnava kot profesionalnega športa v malem, so podrobneje predstavljena v poglavju Tekmovanje.