Pojavne oblike športa (1)
V športu sem praktično celo življenje. Najprej kot igralec, kasneje kot trener, danes kot vodja nogometne šole in kluba, diplomant Fakultete za šport ter doktorand. Prav zaradi teh izkušenj vse težje spregledam številna protislovja sodobnega športa.
In bolj ko opazujem šport, nogomet, klube, starše, družbo ter vsakodnevno delo z otroki, bolj imam občutek, da smo prišli do zelo zanimivega protislovja:
- o športu govorimo več kot kadarkoli prej, hkrati pa se zdi, da vedno težje razumemo njegovo bistvo.
Pri tem ne želim romantizirati preteklosti. Pogosto slišimo:
- “Tudi nekoč je bilo tako.”
- “Tudi včasih se je selekcioniralo.”
- “Tudi prej je bil pritisk.”
Morda je res. Morda določenih stvari kot igralec niti nisem videl, ker sem bil sam uspešen znotraj sistema. Morda danes samo bolj opazimo določene pojave. Morda imamo več znanja kot nekoč. In ravno to je bistveno.
Danes o razvoju otrok, učenju, motivaciji, psihologiji, športu in dolgoročnem razvoju vemo bistveno več kot kadarkoli prej. Bolje razumemo pomen igre, pomen gibanja, pomen odnosa, pomen procesa in pomen zdravega športnega okolja. Pa vendar se zdi, da delujemo ravno v nasprotni smeri.
Nikoli še nismo toliko govorili o razvoju otrok in mladih, pa jih hkrati nikoli nismo tako zgodaj razvrščali, primerjali in ocenjevali.
Nikoli še nismo toliko govorili o športu za vse, pa šport postaja vedno bolj selektiven.
Nikoli še nismo toliko govorili o stroki, pa videz pogosto premaga vsebino.
Nikoli še nismo toliko govorili o zdravju in gibanju, pa organiziran šport počasi postaja privilegij tistih, ki si ga lahko privoščijo.
Vedno bolj imam občutek, da največji problem ni samo v napačnih odločitvah, ampak v tem, da pogosto sploh ne razumemo, kaj otroški in mladinski šport v svojem bistvu je. Šport namreč ni enoten pojav. Danes zajema različne pojavne oblike (dr. Kristan):
- športno vzgojo,
- športno rekreacijo,
- selekcijski tekmovalni šport,
- invalidski šport,
- terapevtski in rehabilitacijski šport.
Problem nastane, ko vse oblike začnemo razumeti na enak način. Ko otroški in mladinski šport začnemo razumeti kot mini verzijo profesionalnega selekcijskega tekmovalnega športa. In prav tukaj se skriva eden največjih nesporazumov sodobnega nogometa.
Otroški in mladinski nogomet, tudi kadar poteka v klubih in tekmovanjih (!), je v svojem bistvu predvsem športna vzgoja. Njegov glavni namen ni proizvodnja profesionalnih nogometašev, zgodnje izločanje ali zbiranje točk za vsako ceno. Njegov namen je razvoj otroka skozi šport. To pa je nekaj povsem drugega.
Pri športni vzgoji je bistveno:
- da otrok igra,
- da se razvija,
- da napreduje v svojem ritmu,
- da ima možnost sodelovanja,
- da se skozi šport uči odnosa do sebe, drugih, igre, dela in življenja.
Selekcijski tekmovalni šport pa ima drugačno logiko. Njegov glavni cilj so rezultat, selekcija, učinkovitost in produkcija vrhunskega dosežka. Težava današnjega otroškega in mladinskega nogometa je, da večina klubov iskreno verjame, da izvajajo športno (nogometno) vzgojo, v resnici pa delujejo po logiki selekcijskega tekmovalnega športa.
Podobno kot Kolumb, ki je mislil, da je priplul v Indijo, v resnici pa je priplul v Ameriko. In najbolj zanimivo je, da se tega mnogi sploh ne zavedajo.
Zelo zgodaj začnemo govoriti o:
- “najboljših”,
- “elitnih skupinah”,
- “prvih ekipah”,
- “izhodnih igralcih”,
- “rezultatih”,
- “točkah”,
- “uspešnosti generacije”.
Kot da govorimo o profesionalnem športu odraslih ljudi, ne pa o razvoju otrok.
Pozabljamo nekaj zelo pomembnega, da v profesionalnem nogometu dolgoročno uspe le peščica otrok (!). Verjetnost je v resnici izredno majhna. Dr. Hosta jo primerja z verjetnostjo zadetka na lotu (0,0000142 %).
Zgodnja selekcija, pritisk, primerjanje, statusne razlike, profesionalizacija otroštva in izguba spontanosti niso glavni problem. So logična posledica napačnega razumevanja otroškega in mladinskega športa.
Če otroški in mladinski šport razumemo kot mini verzijo profesionalnega selekcijskega tekmovalnega športa, potem zgodnja selekcija načeloma ni napaka. Takšno razumevanje namreč neizogibno vodi v primerjanje otrok, razvrščanje po kakovosti, pritisk na rezultat in nenehno iskanje najboljših.
Pravi problem zato ni zgodnja selekcija sama. Pravi problem je, da otroški in mladinski šport razumemo po logiki selekcijskega tekmovalnega športa, čeprav je v svojem bistvu predvsem športna (nogometna) vzgoja.
Tukaj je potrebna obvezna opomba za razumevanje, to, da ekipe tekmujejo v uradnem tekmovanju panožne zveze (NZS, MNZ), dejstva, da gre za športno (nogometno) vzgojo, ne spremeni. Tekmovanje je eno od sredstev za kakovosten razvoj, ne pa glavni namen in cilj te pojavne oblike športa.
Če danes o razvoju otrok vemo več kot kadarkoli prej, če poznamo verjetnost uspeha, če razumemo različne pojavne oblike športa in njihov namen ter cilje, zakaj organiziran otroški in mladinski šport deluje, kot da je njegov glavni namen/cilj čim prej poiskati peščico prihodnjih profesionalnih športnikov/nogometašev, namesto da bi kakovostno dolgoročno razvijal vse otroke, ki so mu zaupani?
Kako je to vključeno v razvojni sistem?
Temeljna izhodišča razvojno usmerjenega otroškega in mladinskega nogometa so podrobneje predstavljena v Manifestu Razvojnega nogometa, kjer so opredeljena temeljna razvojna načela in vrednote projekta.
→ Manifest