Ko šport ne razume samega sebe

V športu sem praktično celo življenje. Najprej kot igralec, kasneje kot trener, danes kot vodja nogometne šole in kluba, diplomant Fakultete za šport ter doktorand. Prav zaradi teh izkušenj vse težje spregledam številna protislovja sodobnega športa.

In bolj ko opazujem šport, nogomet, klube, starše, družbo ter vsakodnevno delo z otroki, bolj imam občutek, da smo prišli do zelo zanimivega paradoksa:

o športu govorimo več kot kadarkoli prej, hkrati pa se zdi, da vedno težje razumemo njegovo bistvo.

Pri tem ne želim romantizirati preteklosti. Pogosto slišimo:

• “Tudi nekoč je bilo tako.”
• “Tudi včasih se je selekcioniralo.”
• “Tudi prej je bil pritisk.”

Morda je res. Morda določenih stvari kot igralec niti nisem videl, ker sem bil sam uspešen znotraj sistema. Morda danes samo bolj opazimo določene pojave. Morda imamo več znanja kot nekoč.

In ravno to je bistveno.

Danes o razvoju otrok, učenju, motivaciji, psihologiji, športu in dolgoročnem razvoju vemo bistveno več kot kadarkoli prej. Bolje razumemo pomen igre, pomen gibanja, pomen odnosa, pomen procesa in pomen zdravega športnega okolja.

Pa vendar se pogosto zdi, da delujemo ravno v nasprotni smeri.

Nikoli še nismo toliko govorili o razvoju otrok, pa jih hkrati nikoli nismo tako zgodaj razvrščali, primerjali in ocenjevali.

Nikoli še nismo toliko govorili o športu za vse, pa šport postaja vedno bolj selektiven.

Nikoli še nismo toliko govorili o stroki, pa videz pogosto premaga vsebino.

Nikoli še nismo toliko govorili o zdravju in gibanju, pa šport počasi postaja privilegij tistih, ki si ga lahko privoščijo.

Vedno bolj imam občutek, da največji problem ni samo v napačnih odločitvah, ampak v tem, da pogosto sploh ne razumemo, kaj otroški šport v svojem bistvu je.

Šport namreč ni enoten pojav. Danes zajema različne pojavne oblike: športno vzgojo, športno rekreacijo, selekcijski tekmovalni šport, invalidski šport ter terapevtski in rehabilitacijski šport.

Problem nastane, ko vse oblike začnemo razumeti na enak način.

Ko otroški šport začnemo razumeti kot mini verzijo profesionalnega selekcijskega tekmovalnega športa.

In prav tukaj se po mojem skriva eden največjih nesporazumov sodobnega nogometa.

Otroški nogomet, tudi kadar poteka v klubih in tekmovanjih, je v svojem bistvu predvsem športna vzgoja. Njegov glavni namen ni proizvodnja profesionalnih nogometašev, zgodnje izločanje ali zbiranje točk za vsako ceno. Njegov namen je razvoj otroka skozi šport.

To pa je nekaj povsem drugega.

Pri športni vzgoji je bistveno:

• da otrok igra,
• da se razvija,
• da napreduje v svojem ritmu,
• da ima možnost sodelovanja,
• da se skozi šport uči odnosa do sebe, drugih, igre, dela in življenja.

Selekcijski tekmovalni šport pa ima drugačno logiko. Njegov glavni cilj so rezultat, selekcija, učinkovitost in produkcija vrhunskega dosežka.

Težava današnjega otroškega nogometa je, da ogromno klubov iskreno verjame, da izvajajo športno vzgojo, v resnici pa pogosto delujejo po logiki selekcijskega tekmovalnega športa.

Kot Kolumb, ki je mislil, da pluje proti Indiji, prišel pa v Ameriko.

In najbolj zanimivo je, da se tega mnogi sploh ne zavedajo.

Zelo zgodaj začnemo govoriti o:

• “najboljših”,
• “elitnih skupinah”,
• “prvih ekipah”,
• “izhodnih igralcih”,
• “rezultatih”,
• “točkah”,
• “uspešnosti generacije”.

Kot da govorimo o profesionalnem športu odraslih ljudi, ne pa o razvoju otrok.

Pri tem pogosto pozabljamo nekaj zelo pomembnega:

• da v profesionalnem nogometu dolgoročno uspe le peščica otrok. Verjetnost je v resnici izredno majhna, podobna drugim zelo redkim oblikam uspeha v družbi.

Pa vendar se celoten sistem pogosto organizira, kot da je prav to glavni cilj skoraj vseh otrok.

In prav tukaj se začnejo številni problemi sodobnega športa:

• zgodnje selekcije,
• pritisk,
• primerjanje,
• izločanje,
• statusne razlike,
• profesionalizacija otroštva,
• izguba spontanosti in igre.

Ob tem pa se dogaja še nekaj drugega.

Vedno bolj se zdi, da družba težko vidi vrednost stvari, ki rastejo počasi.

Veliko lažje opazimo:

• spektakel,
• pompoznost,
• močne objave,
• velike dogodke,
• občutek profesionalizma,
• zunanjo podobo uspeha.

Veliko težje pa opazimo nekaj bistveno pomembnejšega:

• miren, vsakodneven in dolgoročen proces dela z otroki.

Proces, ki ni spektakularen.

Proces, ki ni viralen.

Proces, ki pogosto navzven deluje celo dolgočasno.

Pa vendar ravno ta proces dolgoročno največ pomeni.

Otrok se praviloma ne razvija skozi spektakel, ampak skozi ponavljanje, odnose, stabilnost, zaupanje, igro, občutek varnosti in čas.

Danes pa se zdi, da kot družba vedno težje zaupamo procesu.

Težje verjamemo:

• da razvoj ni linearen,
• da niso vsi otroci enaki pri osmih ali desetih letih,
• da nekdo dozori kasneje,
• da napredek ni vedno takoj viden,
• da mirno in stabilno delo dolgoročno pogosto pomeni največ.

Prav zato mora biti otroški šport predvsem prostor razvoja in ne prostor izločanja.

Da mora tekmovanje služiti otroku in ne otrok tekmovanju.

Da mora biti šport dostopen čim širšemu krogu otrok, ne samo privilegiranim.

Da optimalna vadnina ni znak manjše kakovosti, ampak pogosto znak razumevanja socialne vloge športa.

Da več kot 150 otrok, ki redno trenira skozi celo leto, ni »da se nič ne dogaja«, ampak je morda ena najpomembnejših stvari, ki se lahko dogajajo v lokalnem športnem okolju.

Ker razvoj otrok ni spektakel.

Vzgoja ni spektakel.

Proces ni spektakel.

In mogoče je prav to danes največji problem:

• da družba vedno težje vidi vrednost stvari, ki rastejo počasi.

Morda bi se zato morali ponovno vprašati:

kaj sploh želimo od otroškega športa?

Vzgojo človeka?

Če danes o razvoju otrok vemo več kot kadarkoli prej, zakaj šport (p)ostaja prostor selekcije, statusa in stalnega dokazovanja?