Zmaga brez igre: obsesija s turnirji ima močne korenine v sodobni potrošniški in tekmovalni kulturi (2)
Sedem ključnih razlogov zakaj so turnirji postali skoraj “obvezni del” nogometnega/športnega otroštva.
- Takojšnji rezultati v obdobju instant zadovoljitve
Sodobna družba je nestrpna. Hočemo rezultate zdaj, takoj. Turnirji ponujajo:
- takojšnje občutke “uspeha”,
- konkretne rezultate (zmaga/pokal),
- hitro primerjavo med ekipami.
Starši in trenerji zato izberejo turnir pred dolgoročnim razvojem, ker deluje, vsaj na zunaj.
- Potrošniški pogled na otroka; otrok je produkt
V družbi, kjer veljaš toliko, kot dosegaš, tudi otroci postajajo “projekti”:
- najboljši vrtec,
- najboljši športni klub,
- največ pokalov.
Turnir je “izložba”, kjer starši (nezavedno) postavljajo otroka kot svoj statusni simbol.
- Strah staršev, da bodo njihovi otroci zamudili priložnost
Kapitalistična miselnost: “kdor prej začne, več doseže.” To vodi v:
- zgodnjo specializacijo,
- hiperdejavnost (več tekem, več izkušenj),
- izločanje (selekcijo),
- strah pred zamujanjem (“fear of missing out”).
Turnir postane obvezen, da otrok ne bi “zaostal”.
- Socialni dogodek za starše
Turnirji niso več samo šport, temveč:
- zabava staršev,
- potovanja,
- “mini dopust” s pridihom prestiža.
Starši pogosto uživajo bolj kot otroci. In če uživajo oni, bodo šli ponovno. Ali so turnirji prava dolgoročna pot za otroke je postranskega pomena.
- Zelo dober posel za organizatorje
- Prijavnine.
- Prodaja hrane/pijače.
- Sponzorji.
- Oglaševanje.
Turnirji so dobičkonosni. Tam, kjer je denar, raste tudi trženje. Pogosto prikrito kot “neprecenljiva izkušnja za otroke”.
- Družbena omrežja; videz nad vsebino
Na FB in Instagramu je pomembno, da:
- otrok stoji s pokalom,
- ima osebni (personaliziran) dres,
- zmagovalna fotografija dobi 150 všečkov.
Starši delijo uspehe otrok ker to zanje pomeni: “dobro vzgajam, moj otrok je uspešen, mi smo uspešni.”
- Zmedenost glede pravega pomena športa
Danes šport ni več prepoznan kot orodje za razvoj človeka, temveč kot merilo dosežkov. In to že pri 7-letnikih.
Pozabljamo, da je šport predvsem življenjska šola – ne oder za slavo otrok (in odraslih).
Torej, zakaj obsesija?
Ker turnirji hranijo skoraj vse ključne zablode sodobne družbe:
- željo po takojšnjem uspehu,
- statusu,
- dobičku,
- družbenem potrjevanju,
- zabavi za odrasle.
Ampak cena je visoka in plačujejo jo otroci.
V seriji blog zapisov osvetljujemo nekatere ključne izzive sodobnega otroškega nogometa v nogometnih šolah nogometnih klubov. Ta prispevek je del te serije. Vabljeni k branju vseh zapisov. Otroški nogomet ni le igra z žogo. Je prostor, kjer se oblikujejo vrednote, razvijajo odnosi in postavlja temelj za celostni razvoj otroka. A čedalje bolj pogosto in agresivno smo priča praksi, ki namesto varnega okolja za rast postavlja otroke na oder pritiskov, primerjav in hitrega dokazovanja. Povabilo vsem k premisleku in spremembi.